Da takoj nekoliko umirim postkoncertno navdušenje, ki ga sicer ni manjkalo že med samim nastopom – na tokratnem koncertu vse le ni bilo tako, kot bi moralo biti, tudi zato, ker je Nick Cave že davno tega letvico pričakovanj dvignil zelo visoko. Nepričakovani uvodni krč je sicer razbil že v fantastičnem epilogu Jubilee Street, a je nerazumljivo popustil na začetku druge polovice rednega dela nastopa (Into My Arms, Love Letter, People Ain't No Good). V tistem indigo trenutku se je pred menoj namreč odvijala vsa zakrknjenost blede Nocturame, s katero je pred desetletjem do obisti izkoristil reciklirane odtenke melanholije in jih popeljal skozi vrata patetike. Takrat je že kazalo, da bo podlegel konceptu, s katerim se je nekoč oddaljil od ideala komercialnega undergrounda. A kot že tolikokrat poprej in kasneje (vključno z aktualnim Push the Sky Away) je Nick Cave predvsem sebi (in tako tudi nam) dokazal, da zmore cenene klišeje pustiti za sabo in se izkobacati iz krča. Protiutež, ki najbolj simbolizira to »drugo« vzdušje, je bil recital God is in the House v uverturi dodatka, kjer je s preprosto formulo iz miniaturne pesmi izvlekel najbolj skrite doživljaje pripovednega. Prav z njo je po principu baptističnih svečenikov slikovito ponudil svoje roke, pesem in glas za odrešitev grešnih duš – veliko bolj kot s skakanjem, hojo po rokah in provociranjem snemalcev oziroma poznejših polnilcev youtuba.
Tokratno gostovanje, veliko bolj kot nekaj prejšnjih, je zanimivo še po nečem: je praktičen dokaz, kako prelomen je bil v svojem pravem bistvu album The Good Son (1990). Z njim Nick Cave v ničemer ni načel svoje identitete, nasprotno – pesmi na njem so namreč ohranile vse postulate intimnosti, četudi so postale jasne in »pregledne«. S takšnim početjem in stilizacijo je zgolj poglobil njihov efekt, zato je pravzaprav vseeno, ali imate Cava radi bolj histeričnega (Tupelo, From Her to Eternity, Mercy Seat) ali bolj kabarejskega (Mermaids, We No Who U R, The Weeping Song) in ali v rokah držite biblijo ali pištolo. V ospredju je še vedno pevec, ne pesem. Nick Cave je performer, je zvezda in je zabavljač. Česa od tega se zaveda in česa se morda noče zavedati, je prepuščeno njemu samemu. In tudi zato bomo raje nekaj evforije prihranili še za naslednjič.
V zaključku pa nikakor ne smemo mimo v nebo vpijočega dejstva, da je vnaprej razprodana Hala Tivoli še enkrat opozorila, kako prepotrebni – po vseh domačih in tujih stožiških perverzijah – so takšni neklubski koncerti pri nas. Ne nazadnje mi je celo prijatelj iz Zagreba dejal, da so končno oni enkrat prišli k nam na koncert in ne obrnjeno! Le prodaje »kokic« se, prosim, v prihodnje vzdržite.
