Trenutno so v Ljubljani občasno na sporedu vsaj tri gledališke predstave, ki so namenjene predvsem tistemu občinstvu, ki svoje mnenje najbolj intenzivno in neposredno izraža z glasnim smehom, jokom ali spuščanjem različnih glasov – torej malčkom. Lutkovno gledališče Ljubljana je tako pred dobrim tednom pripravilo premiero koprodukcijske predstave Turlututu, namenjeno otrokom od drugega leta starosti naprej, ki je nastala v režiji Matije Solceta, v njej pa nastopa igralka-animatorka Maja Kunšič. Posebnost na področju gledališča za najmlajše pri nas pa je prav gotovo po finskem vzoru nastalo gledališče za dojenčke in malčke AEIOU – pred tremi leti so na naše odre prinesli predstavo Glava dol – noge gor!, lani pa so malčkom in njihovim staršem ponudili še predstavo Ti in jaz.
Obe gledališči s svojimi produkcijami najmlajšim ponujata možnost, da se prvič srečajo z gledališkimi odri, in sicer na način intenzivnega doživljanja iger, ki ga televizijske risane serije ne morejo ponuditi. Seveda pa mora biti predstava s svojo zasnovo in dinamiko prilagojena starosti otrok, ki jim je namenjena – in to so lahko le nekaj mesecev stari dojenčki. Ustvarjalci teh, med seboj precej različnih predstav, se poskušajo z različnimi prijemi približati mlademu gledalcu, da lahko uprizoritev doživi kar se da dejavno in pri tem zadrži čim višjo raven pozornosti.
Malčki, dobrodošli v gledališču
Gledališče AEIOU je svojo prvo predstavo namenilo otročičkom od 3. do 36 meseca starosti; gre za vizualno gledališče in gledališče objektov, velik poudarek je torej na vsem likovnem in animaciji predmetov. Mateja Ocepek, ena izmed ustanoviteljic tega gledališča in nastopajoča v predstavi Ti in Jaz, poudari: »Naše gledališče za dojenčke in malčke je v svoji pojavnosti zelo drzno; kostumi, scena in rekviziti so enaki, kot bi bili v vsakem gledališču.« Vizualna podoba je prilagojena percepciji malčkov, zato uporabljajo čiste, živahne barve, velike barvne ploskve in geometrijske oblike, ki so malčkom še posebej privlačne. Vidna plat je povezana z raznovrstnim spektrom glasbe in vsakdanjih glasov, obenem pa poziva k aktivnosti in vzpodbuja interakcijo z gledalci. »Malčki in dojenčki imajo krajše obdobje koncentracije, zato so tudi dramaturški loki krajši. Potrebujejo jasno in enostavno govorico; takšna je tudi zvočna podlaga, katere ritem mora biti počasen in ponavljajoč.«
Turlututu je miniaturna predstava, ki temelji na dogodivščinah istoimenskega lika, ki ga že več let razvija priznani francoski ilustrator in avtor Hervé Tullet. Je zelo minimalistična; dogaja se v izčiščenem prostoru s samo eno igralko in njenimi rekviziti. Je linearna in preprosta, z ritmičnostjo in sodelovanjem otrok v predstavi pa njihovo pozornost zadrži s pomočjo velike mere čudenja in iskanja. Skozi menjave ritma neprestano ponuja pestro dogajanje in otroka na različne načine preseneča. »Otroci postanejo aktivni akterji predstave, v kateri z režijskimi, interpretacijskimi in tehničnimi domislicami zaživi lutkovnost v vsej svoji razsežnosti,« pravijo v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Obe predstavi sta časovno prilagojeni starosti otrok, saj imajo mlajši otroci precej kratko dobo pozornosti. Predstava Turlututu je dolga 30 minut, Ti in Jaz pa je približno deset minut daljša, a s tako zgrajeno dramaturgijo in strukturo, da je dogajanje ravno prav intenzivno; vmes ponudijo malčkom možnost, da se odpočijejo, po drugi strani pa jih pritegnejo v interaktivnost. »Pozornosti otrok ni težko dobiti, težje jo je zadržati, kar vedo vsi starši. Če narediš nekaj velikega in nenavadnega, je to že dovolj, da te otrok pogleda, da pa obdržiš njegovo koncentracijo, je pravi podvig. Otroška pozornost je namreč zelo kratkotrajna in begava,« pravi soustanoviteljica gledališča AEIOU.
Predstave spremljajo z vsem bitjem
»Predstave za najmlajše se lotiš na isti način kot predstave za odrasle – torej z vsem spoštovanjem do občinstva. Poleg tega pa moraš pri tako majhnih otrocih upoštevati še njihove reakcije,« pravi Maja Kunšič, nastopajoča v Turlututuju. »Zavedati se moraš, da spremljajo predstavo z vsem svojim bitjem, zraven čustvujejo in marsikaj doživljajo.« Prvo srečanje otroka z gledališčem je zanj pomembno predvsem zato, da lahko vzpostavi odnos do umetnosti, poleg tega pa se mu odpira domišljija in se mu širijo obzorja. »Za najmanjše je tudi pomembno, da starši ne pridejo v gledališče samo kot običajni spremljevalci na kulturni prireditvi, ampak da so vsi, starši in otroci, aktivni gledalci,« še dodaja. Ker je pri dojenčkih in malčkih težko vzdrževati pozornost, med predstavo seveda ne pričakujejo tišine, prav tako nikakor ne velja pravilo sedenja pri miru. »Pri nas je jokanje, smejanje, spuščanje glasov, kakanje, lulanje, sprehajanje in prehranjevanje dovoljeno,« ob tem pravi Mateja Ocepek. Da lahko dojenčki in malčki kar najbolj uživajo v predstavi, so pri gledališču AEIOU predstavo ustvarili s pomočjo otroške psihologinje, ki jim je s konkretnimi predlogi pomagala pripraviti gledališki dogodek, ki upošteva stopnjo njihovega fizičnega in psihičnega razvoja.
Najmlajši otroci so verjetno najbolj iskrena publika, ki bo svoje mnenje vselej izrazila neposredno in glasno, kako pa gledališče za svoje najmlajše dojemajo starši, pa je ob prvem obisku gledališča AEIOU opisala gledalka Željka: »Naš Jan je bil star petnajst mesecev, ko je gledal predstavo, in takrat je prvič v življenju štirideset minut čisto mirno sedel in pozorno opazoval. Povsem je bil navdušen nad barvami, glasbo, potekom celotnega dogajanja. Reagiral je na vse – ploskanje, smeh, petje, ples... idealno je bilo.«
