Omenjena zgodba ponuja vsaj tri vzporednice s slovenskim dogajanjem. Boj za vsem dostopno visoko šolstvo je v Evropi, kot kaže, marsikje vroče politično vprašanje. (Ne)varnost tega boja je za državo in vladajoče elite zato izziv z visoko stopnjo pomembnosti. Ne gre se torej čuditi, da je bila študentska želja po razpravi o novem zakonu o visokem šolstvu, ki ni izšla iz uradnih študentskih struktur, temveč iz politično aktivnih novih gibanj, kot je Iskra, tudi pri nas dojeta kot politično subverzivna. Spomnimo: nekatere študentske skupščine, recimo na ljubljanski fakulteti za farmacijo, je ob asistenci fakultetnih vodstev preprečila policija. Pogovarjanje o zakonu, ki bo prihodnjih dvajset let (za)betoniral dostop do diplome vsem, ki niso otroci elit, je skratka postalo tvegano početje, ki mora biti pod nadzorom tako v Angliji kot v Sloveniji. In tretjič: zanimivo vprašanje je, kako sta se na nadzorovalne manevre oblasti odzvali vodstvi cambriške in ljubljanske univerze. Precej podobno: nista se postavili za študente, za njihovo pravico, da z vsemi dopustnimi sredstvi, tudi s političnim bojem, zavarujejo svojo prihodnost.

Ta je za marsikoga ogrožena, če bo zakon sprejet v sedanji obliki. Popravki v zakonu, ki jih je včeraj na spletu objavilo Pikalovo ministrstvo, bojazni študentov ne odpravljajo. Nekaj dodanih varovalk je namreč bolj za okras, recimo tista, da mora plačljivi nadstandard odobriti pristojna agencija. Kot da je to kakšen posebno hud problem. Temeljni ugovori zoper zakon tako ostajajo enaki. V zakonu še vedno piše, da obseg plačljivega študija ne sme presegati 40 odstotkov deleža vpisanih študentov na brezplačni študij, čeprav je zdaj na naši največji univerzi izredni študij le 11-odstoten. Od kod torej 40 odstotkov? Ker je to evropsko povprečje, svojo odločitev utemeljujejo na MIZŠ. Toda dr. Zdravko Kobe je opozoril, da je povprečje plačljivega študija v EU precej nižje od tistega, ki ga navaja ministrstvo, če ga izračunamo glede na število prebivalcev posamezne države. V 80-milijonski Nemčiji na primer le 6 odstotkov študentov plačuje šolnino.

Nadvse povedna je tudi formulacija, s katero so na ministrstvu odgovorili na očitek, da javna služba v visokem šolstvu ni definirana, zaradi česar bo lahko v prihodnosti plačljivega študija več, kot bi bilo potrebno in prav. »Obseg javne službe je določen z razpisanimi študijskimi programi,« piše zdaj v zakonu. Obseg teh pa je, kar ne piše, odvisen od razmer. To najbrž pomeni, da bo v visokem šolstvu še malo slabše kot v zdravstvu. V bolnišnicah namreč še vedno izvedejo več programa, kot ga finančno pokrije zavarovalnica, in če so čakalne dobe predolge, imajo pacienti pravico do brezplačnega zdravljenja v tujini. Visokošolska izobrazba pa ni »nujna«; brez diplome se ne umira, le stagnira. Zato bo vedno dosegljiva premožnim in – če pride trojka – najboljšim.