To je sicer najstarejša omemba tahinija, a zgodovinarji menijo, da so ga na Bližnjem vzhodu uporabljali že pred 3500 leti, ko so začeli gojiti sezam, kar je opisal Herodot. Posebej so ga čislali v Perziji, kjer so sezam imenovali sveta hrana, predelovali pa so ga v olje, vino in pasto.
Tahini je namreč pasta iz zmletih sezamovih semen. Če jih zmeljejo skupaj z lupino, je tahini trpek in teman in se uporablja v slanih jedeh. Če pa semena zmeljejo brez lupin, je pasta mehkega in prijetnega okusa, in tako uporabljajo za izdelavo slaščic, med njimi je najslavnejša sezamova halva. Tahini je podoben arašidovemu maslu, saj je prav tako gost, masten in polnega okusa. Poleg tega, da se vmeša v humus, se lahko tudi samo iz tahinija naredi omako, in sicer tako, da se v pasto vmeša limona, olje in česen. Tako omako po ploščatem kruhu in falaflu radi polivajo Libanonci in Izraelci. V Iraku pa tahini radi zmešajo z narezanimi dateljni in jedo namazanega na kruh kot marmelado.
