Prav posebej izstopajoč ni bil niti pianistični poseg Rudolfa Buchbinderja v Beethovnovem Petem klavirskem koncertu. Buchbinder danes sodi med največje avtoritete za Beethovna, toda nenavadno je, da njegovo branje ni v ničemer izrazito. Buchbinderjev pristop je predvsem nevsiljiv, »klasičen«, neizstopajoč, tehnično dovršen. Toda to tudi pomeni, da klavirski koncert ni bil v prvem stavku heroičen, v drugem ne poglobljeno sladkoben in v tretjem tudi ne razborit, ampak ves čas umerjeno prefinjen. V nadaljevanju koncerta je Orozco-Estrada v Dvoržákovi Sedmi simfoniji sicer poiskal vrsto izjemnih detajlov, toda ti se nikakor niso sestavljali v enotno simfonično sliko, ki bi izkazovala premišljene napetostne loke. Simfonija je razpadla v vrsto nepovezanih epizod, v katerih se je orkester pokazal s celo nekaj trde zvočne okornosti. Žebelj v krsto sodobnega dirigiranja je Orozco-Estrada zabil z dodatkom, Glinkovo uverturo: to je začel v vrtoglavi, dih jemajoči, etidni svetlobni hitrosti in jo končal pri bistveno manjših obratih, kar je skorajda šolarska težava.
Toda vsi zgornji pomisleki, kritikovo nezadovoljstvo, rahlo negodovanje ob zlatem abonmaju izpuhtijo v trenutku, ko pomislim na tretji koncert oranžnega abonmaja Slovenske filharmonije. V svoji celoti lahko koncert obvelja kot zelo verna slika zablojenosti in metastazične ohromljenosti slovenske glasbene (ne)kulture. Pianist Fazil Say nas je obiskal že večkrat in tudi tokrat je ostal v mejah svoje teatralične predanosti glasbi. Kar pomeni naslednje: ko postrgamo njegovo zviranje za klavirjem (kvazi dirigiranje, mestoma kinkanje na klavirskih strunah), brundanje in tapkanje z nogami, ostajamo pri nekoliko ekscentričnem pianiziranju, polnem nenadnih sforzatov, nato povsem utišanih melodičnih vzgibov in pohitevajočih pasaž. Prav gotovo je ekscentričnost bolj zanimiva kot zdolgočasena enakomernost, toda glasbena interpretacija potrebuje konsistentno logiko, premišljenost, ne samovšečne arbitrarnosti, necerebralno podprte v pozunanjeni efektnosti. Sayev Mozart seveda tudi v ničemer ni bil uglašen z orkestrovim »klasičnim« preigravanjem in je ostajal sam sebi namen. Sledil je klasični dodatkovni »tris« – glede na to, da je Say zdaj že kdovekaterič zaigral svoj »masterpiece« Črna zemlja, lahko tudi jaz zapišem že zapisano: kot nekakšen potopis Rahmaninova, ki je na bližnjem vzhodu v jazz klubu srečal Hačaturjana, Paganinijeve variacije pa so verjetno nastale v istem klubu, ko sta ga Rahmaninov in Hačaturjan že zapustila – vrhunski pianizem, ekstatična muzikalnost, umetniško-kompozicijski nič.
Najbrž smo prav zato v drugem delu koncerta dobili na pladenj še en Sayev posrečeni poskus uboja glasbe, njegovo Istanbulsko simfonijo. Gre za delo, ki v zelo glasni maniri izkazuje avtorjevo precejšnjo kompozicijsko nepismenost in je hkrati brez kakršne koli estetske vrednosti. Tako smo poslušali niz sedmih stavkov, ki so bili vsi po vrsti zgrajeni po istem kopitu: izrazit ostinatni ritmični obrazec (največkrat v asimetričnih ritmih, ki nas uboge Slovence, vajene polke, tako močno fascinirajo), ki se ga je nalezel celoten orkester, nad njim pa kakšna slabo razpeta melodična polmisel, potopljena v otomansko modalnost. Večinoma je bila glasba brez vsake substance oziroma reducirana na zelo glasno ritmično ponavljanje, ki sicer lahko ima mimobežno efektnost, ne more pa zares zapolnjevati tričetrturne simfonične zgradbe. Simfonija je bila tako še najbolj podobna vzhodnjaški disko glasbi, s to pomembno razliko, da se disko glasba nikoli ne kiti z mislijo, da je umetnost in da ne zaposluje velikega simfoničnega orkestra. Dodani etnični inštrumenti niso bili zares zvočno izkoriščeni, ampak pridodani kot eksotični detajl, celotna izredno enostavna glasbena tekstura, povsem neobčutljiva orkestracija (orkester je večinoma nabijal v tutti maniri) – imeli smo opraviti s tipično formulo malo substance in veliko decibelov – in holivudsko-revijalna povoženost izraza pa sta mi kazali čudno sliko sodobnega globalizma: Sayeva glasba je namreč zvenela kot nekakšna avtokolonizacija.
Seveda je bilo občinstvo navdušeno, kar je dokaz dokončne smrti slovenske glasbene kulture. Ne razumem, zakaj bi nekdo v sivi obleki in kravati, nadišavljen in resnoben, prepričan, da prisostvuje visoki, elitni kulturi, ki jo pri življenju ohranja država, nato užival v glasbi, ki sodi v resnici bolj na kakšen sejem, v turško savno ali v disko? Zakaj bi kdo hotel na koncert klasične glasbe, če ga najbolj navduši nekaj standardnih jazzovskih obrazcev? Seveda ne obtožujem občinstva, ampak vodstvo Slovenske filharmonije. To je še enkrat dokazalo, da je brez najosnovnejših glasbeno-estetskih standardov. Zakaj smo morali poslušati Sayevo neglasbo, medtem ko še nismo slišali vseh največjih del glasbe 20. stoletja, ko praktično ne pridemo v dotik z nobeno resno glasbeno tvarino aktualnega trenutka in ko se na koncertni oder težko prebije slovenska glasba preteklosti in sedanjosti, ni jasno. Velja povedati, da še nisem slišal dela sodobnega slovenskega skladatelja, ki bi bilo tako izpraznjeno, kot je Sayevo. Slovenska filharmonija tako ne skrbi za slovensko glasbeno kulturo, a je v tem paradoksalno »slovenska«: povsem nereflektirano se postopoma samoukinja in postaja nekakšen Vseslovenski revijalni orkester. Ali drugače: kaj bi nam umetnost, če imamo kozolce?
