Ta angleški vokalni kvartet deluje od leta 1974, ime pa so si nadeli po elizabetinskem slikarju iz 15. stoletja Nicholasu Hilliardu. V vsem tem času se zasedba skorajda ni menjala: v njej so kontratenorist David James, dva tenorista, Rogers Covey-Crump in Steven Harrold, ter baritonist Gordon Jones, s katerim smo opravili krajši pogovor.
Vaš vokalni ansambel bo prihodnje leto praznoval 40-letnico umetniškega delovanja. Kaj porečete pod črto?Naš repertoar se nenehno spreminja in nadgrajuje. V decembru in januarju bomo izvedli šest novih skladb, ki so jih napisali posebej za nas in za to priložnost. Samo ena stvar se v naši skupini skozi štirideset let pravzaprav ni spreminjala – to je naš odnos tako do stare kot nove glasbe.
Komorno delo zahteva kar nekaj prilagajanj, tako poklicno kot osebno. Koliko časa preživite skupaj?Pravzaprav je za vse nas petje ves čas edina prava profesionalna okupacija. V ansamblu Hilliard sem polno zaposlen. Ves čas so v obtoku novi sporedi, študiramo nova dela, pri tem pa stremimo za novimi izvajalskimi možnostmi.
Pravite, da ste v nenehnem iskanju stičišča starega in novega v glasbi. Vaš repertoar je kontemplativen, zahteva svojevrstno koncentracijo in tak spored bo tudi nocoj. Med srednjeveškimi skladbami boste med drugim izvedli Litany for the whale, delo Johna Cagea.Prepričan sem, da si vsa glasba zasluži posebno koncentracijo, drugače se zazdi vse skupaj zapravljanje časa. Komorna glasba še posebej potrebuje obvezno pozornost poslušalcev. Ko si na odru, vedno čutiš, kdaj ti poslušalci sledijo in kdaj ne. Program, ki ga boste slišali tudi v Ljubljani, je sveže sestavljen, hotel sem povezati srednjeveško glasbo iz Francije in Anglije ter renesančne angleške skladbe. Temu sem dodal nekaj sodobnih del, med drugim tudi Cagea, za katera upam, da se bodo dobro ujela s tem zgodnjim glasbenim vzdušjem oziroma okoljem. Presenetljivo je, kako zelo moderno lahko zveni stara glasba.
Kakšne so posamične pevske vloge v ansamblu Hilliard, denimo vaša ali vloga kontratenorista? Slednji uživajo v Angliji velik ugled, drugje pa so še vedno nekoliko »eksotični«.Sam kot baritonist seveda pojem spodnjo linijo, podlago. V skupini sodelujem tudi pri zasnovi skupnih projektov, programov, ves čas iščem poti, s katerimi bi stara dela osvetlili na novo. Eksperimentiram s tem, kako razširiti izvajalske okvire pri novih skladbah. Kar pa zadeva kontratenoriste, je tovrstno petje tesno povezano z našo dolgo tradicijo zborovskega petja v katedralah in univerzah, zato se nam, ki smo odraščali obdani s tem, takšen način petja zdi seveda povsem običajen.
Kakšna je vaša izkušnja z norveškim saksofonistom Janom Garbarekom?Sodelovanje z Janom je za nas že od vsega začetka izredno, nedavno je minilo ravno dvajset let od našega prvega skupnega nastopa. Vsekakor smo z njim dobili priložnost, da se prezentiramo na načine, o katerih prej nismo niti razmišljali. Ustvarjanje skupne glasbe je za nas vse še vedno užitek. V vseh teh letih delovanja ansambla smo sodelovali z mnogimi različnimi glasbeniki, toda nikoli na enak način, z vsakim je naš odnos edinstven.