Miklavčičeva izjava se je nadaljevala: Ampak potrebno bo hitro ukrepanje! O nujno potrebni prenovi leta 1992 sprejete zdravstvene zakonodaje je za njim opozarjal in gorečno kot on deloval tudi Dorijan Marušič. Nobenemu ni uspelo! Miklavčič je razočaran zaradi nepodpore v Pahorjevi vladi odstopil zaradi zdravstvenih razlogov, Marušičeve predloge pa je uradno pokopal padec vlade. A z gotovostjo jasnovidke lahko predvidevam, da zdravstvene zakonodaje, četudi bi mandat končal, tudi njemu ne bi uspelo spraviti skozi parlament. Poslanci namreč, kot da bi imeli omrtvičene roke, zelo zelo težko soglašajo s katerimi koli spremembami, ki posegajo v zdravstvo. Mobilnost njihovih zgornjih okončin ni toliko vezana na politično barvo kot očitno na prišepetovalce iz ozadja. Ti brezsramno lobirajo na vse pretege tudi pri politiki, da bi vsaj ohranili, če ne že povečali svojih dosedanjih dobičkov. Kaj pa je drugega prihod predstavnikov Vzajemne s predsednikom Alešem Mikelnom na čelu na tiskovno konferenco poslanke SD Andreje Črnak Meglič minuli teden, na kateri je problematizirala 30 milijonov evrov dobička dopolnilnih zavarovalnic? Miklavčičevemu predlogu reforme so se ob polni podpori tedanjega premierja Boruta Pahorja uprle zdravniške organizacije, ves čas pa za svoje interese skrbijo še farmacevtska industrija in dobavitelji medicinske opreme. Prav gotovo njihovo delovanje ni transparentno in prav gotovo se njihovi interesi odražajo tudi s pomočjo društev bolnikov, sindikatov in civilnih združenj. O zdravstvu pod vsemi temi vplivi odločajo politiki, ki o njem nimajo pojma.

Vlade samo prikimavajo zniževanju stroškov zdravstvenih storitev, kot da jim ne bi bilo jasno, da klobase na koncu zmanjka ne glede na to, kako na tanko in kako dolgo jo režemo. Bizarna ideja, da se zdravstvena blagajna ne sme zadolževati, je v zadnjem času pahnila v silne izgube vse zdravstvene ustanove. Dekret, ki je prepovedal zaposlovanje v javnem sektorju, pa je spravil na zavod za zaposlovanje – nekatere (ne)srečneže pa v tujino – množico mladih zdravnikov, ki so se dolgo šolali za davkoplačevalski denar. Investicij v zdravstvu ne bo, še tistih 33 milijonov evrov evropskih sredstev za urgentne centre nam polzi iz rok.

Kratki mandati ministrov ne pripomorejo k trdnosti zdravstvenega sistema. Ta je po ključnih petih letih in treh nemočnih ministrih že v zelo slabi kondiciji. Zato je na mestu vprašanje, kdo bo novi reševalec slovenskega zdravstva. Bo vlada Alenke Bratušek spet kupčkala, da bi zadovoljila strankarske kvote in interese namesto državljank in državljanov (ki plačujejo prispevke)?

Prav gotovo bo tako! V Švici so na referendumu zavrnili pobudo, da bi smeli menedžerji zaslužiti največ dvanajstkrat več od najslabše plačanih v podjetju. Opešanega slovenskega bolnika pa naj bi zdravil minister z le petkrat višjim prihodkom, kot znaša minimalna plača. Za ta denar ne moremo dobiti niti čarodeja niti dr. Housa, še povprečno pametnega in spodobnega človeka komaj verjetno.