Denimo ta, ali res potrebujemo 5851 novih naslovov na leto, kar je za okoli 800 več kot pred ekonomsko krizo? Kdo vse to štanca, za koga in iz čigavega denarja? Če mislite, da iz zasebnega, in torej mora biti v tem neka zdravorazumska računica, se motite. Če mislite da iz subvencij Javne agencije za knjigo, se spet motite, saj klavrni obseg teh subvencij nikakor ne zagotavlja kvantitete. Tretja možnost je najbližja resnici: gre za številne brošure, kataloge, zloženke, spremne knjižice itn., ki so del številnih drugih dejavnosti, denimo muzejske, turistične, gospodarske, politične, nevladne, za katere je denar večinoma zajamčen iz javnih sredstev, lokalnih, državnih in evropskih, le v manjši meri tudi sponzorskih. Zanimivo bi bilo videti, koliko denarja se pravzaprav na tak način pretaka, od kod in kam – a do teh podatkov bi bila pot izjemno zapletena.

Vsa ta tiskovina je pogosto narejena nestrokovno, ima slabo informativno vrednost in predstavlja donosno nišo za avtorje, ki ostajajo anonimni proizvajalci nečesa, kar prebere zelo malo ljudi, ki jim ta roba – večinoma zastonj – pride v roke. Proizvajalci smeti torej.

Da gre za večinoma brezplačne publikacije, ki nastajajo zunaj klasičnega založništva, dokazuje ravno podatek o tem, da se je promet založnikov kljub rekordnim številom naslovov v zadnjih letih zmanjšal za četrtino. In prav te publikacije verjetno predstavljajo tudi levji delež izdaj tistih 80 odstotkov založnikov, ki izdajo le en ali dva naslova na leto.

Preostanek tega levjega deleža so samoizdajatelji. Slovenija je namreč dežela gorečih samoizdajateljev, ljudi, ki upravičeno ali neupravičeno ne prodrejo skozi založniške selekcijske mreže, a imajo občutek, da njihova ustvarjalnost ali vednost zaslužita knjižne platnice. Ta samoizdat je torej na eni strani protest zoper založniške kriterije, po drugi strani pa ima terapevtsko vrednost (in jo dejansko spodbujajo tudi psihoterapevti), je nekakšna samopotrditev avtorjev, ki v finančnem smislu večinoma delajo z izgubo, saj nimajo dostopa do prodajne mreže in ne denarja za promocijo, večino knjig pa pogosto podarijo.

In šele zdaj smo pri tistih knjigah, ki jih kupimo, povprečno le dve na leto, in pri tistih, ki si jih izposodimo.

Trditev ministra za kulturo Uroša Grilca, da knjige pri nas niso drage in bi jih torej lahko kupili več, kaže na to, da nekoliko pozablja na stvarnost. Povprečna cena dvajset evrov za knjigo je podobna kot v državah z veliko večjo kupno močjo, torej je knjiga pri nas še vedno draga. Res je, da je zaradi majhnega trga v zelo posebnem položaju, ki jo draži, a enako res je tudi, da v državi s 118.000 brezposelnimi cena te knjige predstavlja osem poceni kosil. Upam, da minister ne pričakuje, da se bo četrtina prebivalstva, ki živi na pragu revščine, za Slovensko Knjigo odrekla obroku. Zato bi se zdelo veliko bolj primerno, če bi k simbolni gesti nakupa knjige enkrat na mesec pozval člane vlade in parlamenta, ki bi tako pokazali svojo pripadnost slovenski besedi. Ko smo jih pred časom spraševali, kaj berejo, se niso ravno izkazali… Res pa sem pomladi dobila izvrstno stavo prav na račun napovedi, kaj bo kot svoje trenutno čtivo navedel tedanji minister za kulturo Žiga Turk. Jančarja, kajpada. In na vprašanje, kakšen se mu ta zelo dober roman To noč sem jo videl zdi, bo rekel, da ga ima na nočni omarici, a ga pravzaprav še ni utegnil prebrati…

Vladni ukrep, fiksna cena knjig za prvih šest mesecev po izidu, je torej pomoč založnikom in knjigarnarjem, še posebno majhnim, ki so jih doslej ogrožali veliki s svojimi popusti, ne pa kupcem. Kupcem bi bila ljubša konkurenčnost cen, ne pa zakon ali kartelni dogovor. Ali bo ukrep prinesel kaj dobrega, bomo še videli. Če bo veljal tudi za knjižnični odkup, bo več namreč plačala tudi država. Ali pa bodo knjižnice neažurne, ker bodo še dlje kot zdaj, ko jim novitet v upanju na boljšo prodajo ne dovolijo dati na police založbe, čakale na nižjo ceno?

Kajti tudi izposojamo si lahko knjige seveda zato, ker njihov nakup financira država. Izvrstna knjižnična mreža je ena naših največjih kulturnih dragocenosti, knjižnice so prostor, kjer je znanje dostopno vsakomur in so prostor srečevanja in druženja. A imajo napako, da je izbor knjig prepuščen vodstvom knjižnic, te pa so odvisne od števila obiskov, izposoj, zadovoljstva članov, s tem pa podvržene skušnjavi, da bi služile množičnemu okusu, ki ni najbolj kakovosten. Hkrati so podvržene tudi pritiskom založb, ki skušajo prodati svojo »robo« kot tisto, kar »ljudje radi berejo«, in s tem je krog sklenjen.

Ali naj država torej plačuje nakupe tretjerazredno napisanih (in prevedenih) ljubezenskih romanov? Katerih vratolomna izposoja je spet argument za njihovo nabavo? Ali pa bi morala podpreti kakovost in plažo prepustiti trgu? Bi se temu reklo kulturna politika, kakršno ministrstvo izvaja na vseh drugih področjih, ali pa ideološko ravnanje Ždanovovega tipa, ki je ukrepal zoper »romantiko neobstoječih junakov, ki bralca za nekaj časa potegnejo iz njegovega utesnjenega obstoja v neresničen svet«?