Sezona alpskega smučanja se bo ta konec tedna nadaljevala v Severni Ameriki, obeti pa v slovenskem taboru enako kot mnogo minulih let niso dobri. Če odštejemo Tino Maze, ki je zgodba zase, so slovenski alpski smučarji in smučarke na prvih štirih tekmah osvojili dve točki. Za 29. mesto jih je v Söldnu dobila Katarina Lavtar. In to v slalomu in veleslalomu, disciplinah, v katerih so nekoč blesteli slovenski alpski smučarji. Medtem ko slabe rezultate spremljajo številne afere na smučarski zvezi in vsakoletne menjave trenerjev, se smučarski zanesenjaki sprašujejo, v katerem kotu se skriva rešitev. Odgovora na to vprašanje ne pozna nihče, niti ni mogoče nanj enoznačno odgovoriti. Gre za večplastno temo, s katero se ubadajo alpski smučarji, navijači in mediji pa razpravljamo o njej. Debato nadaljujemo s tremi sogovorniki, ki so vsak v svojem obdobju spoznali blišč in bedo slovenskega alpskega smučanja. Nekateri precej več blišča, drugi precej več bede.

Preveč demokracije lahko škodi

Ko govorimo o zgodovini slovenskega alpskega smučanja, je prvi med enakimi Tone Vogrinec. Kdo zna bolje identificirati probleme in razmišljati o leku za njih, če ne oče najbolj blestečega rodu v zgodovini slovenskega alpskega smučanja? So bolj krive neprijazne in dobro znane okoliščine ali (ne)delo ljudi, ki so odgovorni za razvoj in rezultate alpske discipline? »Oboje. Če so okoliščine težke, je toliko bolj pomembno, da so pravi ljudje na pravem mestu. Če bi bile okoliščine lahke, bi smučanje lahko vsakdo pripeljal na zeleno vejo,« je dejal. Ko je Vogrinec vzpostavljal sistem, mu je bilo okolje bolj naklonjeno, kajti Slovenija se je identificirala s smučanjem. To je bil edini šport, v katerem so se Slovenci v Jugoslaviji zares lahko izkazali. »Razmere so bile naklonjene alpskemu smučanju, jaz pa sem znal to na vseh področjih izkoristiti.« Danes so razmere ne le v gospodarski krizi, ampak tudi v drugih težje. Znana je Vogrinčeva teza o tem, da želimo biti glede na število prebivalcev uspešni v prevelikem številu panog, zato je otroke težje navdušiti nad alpskim smučanjem. »Naslednji problem je tem otrokom omogočiti podobne pogoje, kot jih ima konkurenca, kajti denarja ni dovolj. Da bi tekmovalce pripeljali v svetovni vrh, potrebujemo tudi zelo kakovosten strokovni kader. V tujini imamo bolj kakovostne trenerje kot doma, rezultat pa je jasen,« je povedal Vogrinec, ki pravi, da slovenske trenerske šole praktično ni. Vanjo zagotovo ni zaupanja, kajti rezultatov že dolgo ni bilo.

Vogrinec je včasih delal na drugačen način, kot delajo danes. S sodelavci je bil povsem predan alpskem smučanju. Učili so se od konkurence, sam je, na primer, hodil na izobraževanje k Francozom, ki so bili takrat najboljši. Avstrijcem, Švicarjem, Italijanom so včasih ukradli kakšno idejo in jo skušali izboljšati. Sčasoma je to prineslo uspehe. Pa tudi vzgoja trenerjev, ki je bila naslednja: »Skušal sem čim več trenerjev pripeljati v reprezentance prek fakultete za šport. Tam naj dobijo splošno znanje o športu, ki je zelo koristno in potrebno. Tako trener dobi širok pogled na šport, specializacija za alpsko smučanje pa se začne, potem ko konča vsa mogoča šolanja, začne delati z najmlajšimi in skupaj s trenerjem, ki že ima izkušnje. Tako počasi rineš navzgor, dokler ne prideš do reprezentance A. Ta pot ne sme biti prehitra, ampak mora trajati več let. Dobro je, če si komunikativen, poznaš jezike.« Na podoben način se je izobraževal trenerski doajen Filip Gartner, ki je začel v Mariboru kot smučarski učitelj mladih.

Vogrinec je prepričan, da se mora vsaka disciplina znotraj zveze organizirati po svoje in pripeljati primerne ljudi. V tem kontekstu se mu zdijo razprtije okoli predsednika zveze nesmiselne. Alpskemu smučanju primanjkuje karizmatične osebnosti ali, kot pravi Vogrinec: »Potrebujemo nekoga, ki bo znal udariti po mizi.« Kajti: »Preveč demokracije včasih škodi.«

Premalo zaupanja

Resnosti in globine problema se zaveda tudi Matjaž Vrhovnik. Sezona, v kateri je dosegel največje uspehe, je bila prelomna, ker se je zaradi smuči carving tehnika smučanja zelo spremenila. Njegovi nasledniki pa, kot kaže, niso šli v korak s časom, kajti po tem je šla krivulja le še navzdol. Vrhovnik meni, da problem ni le v tehniki, temveč v celi paleti podrobnosti, ki so zelo pomembne, ko glavno besedo prevzamemo štoparica. »Vidim, da nastavki tehnike smučanja pri mladih so. Ampak tega ne izkoristijo. Zdi se, kot da manjka en člen v verigi,« je dejal Matjaž Vrhovnik in se podal v iskanje tega člena ali več členov: »Ker smo sedaj v drugi ali tretji ligi alpskega smučanja, nimamo konkurenčnih terenov za trening. Preprosto ne pridemo več zraven.« Da tehnika smučanja ni ključen, sploh pa ne edini problem, je ponazoril s primerom Tine Maze. Ta se je smučanja učila skupaj z drugimi reprezentantkami, preden je šla na samostojno pot, na kateri pa sloga smučanja ni bistveno spreminjala, temveč marsikaj drugega. »Tina je dokazala, da s slovensko tehniko smučanja ni kaj dosti narobe. Medtem ko je način njenega smučanja ostal podoben, je popravila druge stvari: kondicijsko pripravo, način razmišljanja o smučanju, taktiko, stoodstotno je predana smučanju, kakovost treningov je visoka... To so zelo pomembne stvari.« V sodobnem vrhunskem športu in tako tudi v alpskem smučanju imajo pomembno vlogo kondicijski trenerji. To je eden od elementov, pri katerem ima po Vrhovnikovem mnenju slovenska reprezentanca primanjkljaj. »Včasih smo bili tudi na terenu pod stalnim nadzorom kondicijskega trenerja. Danes tega ni. Fantje imajo individualne programe, ki jih naredi človek, ki ne ve, kaj se dogaja na terenu. Za Tino Maze stojijo serviser, dva trenerja, pa še partner, pri drugih pa vedno kdo manjka,« je dejal Vrhovnik, ki je opazil še nekaj – med tekmovalci in trenerji ni dovolj visoke stopnje zaupanja. »Ne vem natanko, zakaj,« je dejal in prikimal, da je problem tudi, ker so menjave trenerjev preveč pogoste. »Ko je Dušan Grašič prišel v Kanado, so mu dali štiri leta časa. Ali bi v enem letu kaj pokazal ali ne, ni tako pomembno. Pri nas pa je tako, da če v enem letu še nič ne pokažeš, greš. Vprašati se moramo, kaj lahko v enem letu sploh narediš.«

Talent pokažejo pri mladincih, tekmovalnost jim je treba vcepiti pri članih

Kako pogoste menjave trenerjev vplivajo na tekmovalce, zelo dobro ve Mitja Dragšič. V reprezentanci je bil od leta 1998 do 2011 in v tem času delal pod vodstvom številnih strokovnjakov. »Mislim, da se je v tem času zamenjalo okoli deset trenerjev,« je dejal Mitja Dragšič, ki se z Vrhovnikom strinja, da prepogoste menjave negativno vplivajo na razvoj smučarja. Med svojo kariero, ki so jo zaznamovale poškodbe, je občutil še nekaj pomanjkljivosti. Sam pripada izgubljenemu rodu, ki je pri mladincih veliko obetal, nato pa ni nikoli posegel v ožji svetovni vrh. »Morali smo se ukvarjati s precej stvarmi, ki niso povezane z vadbo. Z iskanjem denarja za financiranje treningov, na primer. Po navadi je šlo za finančne probleme,« je dejal. Sistem, v katerem je deloval Dragšič, ni ravno takšen, kot bi si ga športnik želel. Zato ni bil bolj uspešen? »Občutkov glede tega je več. Poudaril bi proces vrnitve po poškodbi. Ko sem se poškodoval pri 22 letih, bi se lahko bolj profesionalno lotili sanacije. Ta podpora je bila minimalna. Ne govorim o operaciji, ampak gre za vprašanje, kako se znajti po tem, kako najti prave fizioterapije, kako se fizično pripraviti, kdaj se vrniti na sneg... Skratka, sistem vračanja po poškodbah ni bil vzpostavljen,« je povedal trener mlajših selekcij pri mariborskem Braniku. Podobno kot Vrhovnik tudi Dragšič meni, da tehnika pri slovenskih smučarjih ni tako slaba. Opaža nekaj drugega – smučarji ne znajo tekmovati. »Nimamo rojenega tekmovalca. Ali pa ga ne znamo narediti,« je dejal, za kar so prav gotovo odgovorni trenerji. »Talent pokažejo pri mladincih, tekmovalnost jim je treba vcepiti pri članih. Pristop trenerjev je tu pomemben. Bolje, da se ne ukvarjamo z malenkostmi in lepoto smučanja, ampak s tekmovanjem,« je sklenil.