Mlajši od bratov Skube, ki je pred dobrimi desetimi dnevi praznoval 24. rojstni dan (Sebastian, član Celja Pivovarne Laško in reprezentant Slovenije, je starejši nekaj več kot dve leti in pol), je bil kar 13 sezon – od tega sedem v članski ekipi – igralec matičnega kluba Trimo iz Trebnjega. Pri devetih, desetih letih mu rokomet še ni najbolj dišal (veliko je z bratom igral tudi košarko, tenis...), ko pa je na svoji prvi tekmi v Krškem po preigravanju dosegel gol, se je povsem okužil s tem športom. Kot deček je poleg svojih treningov skoraj vedno gledal tudi treninge članske ekipe. Pri šestnajstih letih ga je trebanjski klub vzel s sabo na članski mednarodni turnir v Nemčijo, kjer je tamkajšnjemu prvoligašu zabil kar tri zadetke, dobil priznanje za najobetavnejšega igralca in poleg tega spoznal še svojega prvega vzornika, zdaj že nekdanjega nemškega rokometaša in reprezentanta, razvpitega in tetoviranega Stefana Kretzschmarja.
»Po igranju v Trebnjem sem želel narediti korak naprej v razvoju in karieri. Ko sem dobil ponudbo Gorenja, nisem veliko razmišljal. Tako jaz kot klub sva bila zelo zainteresirana za sodelovanje, hitro je prišlo do dogovora in podpisa pogodbe. Odločilo je to, da je Gorenje kandidat za naslov državnega in pokalnega prvaka ter da igra v evropski ligi prvakov. Poleg tega je trenersko vlogo prevzel Ivan Vajdl, s katerim sva odlično sodelovala že zadnja tri leta v Trebnjem,« je razloge za selitev v Velenje pojasnil Staš Skube, ki ga je za rokomet navdušil stric Roman, nekoč tudi sam igralec. Dolenjsko je Staš zapustil kot najboljši strelec prve slovenske lige v minuli sezoni, prejšnji dve pa je bil drugi.
Staš (njegov športni vzornik je nekdanji košarkar Michael Jordan) v Trebnjem ni bil le igralec, ampak tudi trener mlajših selekcij v športnem društvu Trimko. V trenerski vlogi se vidi tudi po končani igralski karieri, prav tako je prepričan, da se bo v Trimo vrnil v takšni ali drugačni vlogi. V mladinski kategoriji je kot član reprezentance Slovenije osvojil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Egiptu leta 2010, v Gorenju pa je letos prevzel zahtevno nalogo – na položaju srednjega zunanjega igralca zamenjati kapetana in slovenskega reprezentanta Marka Bezjaka, ki je odšel v nemški Magdeburg.
Z Gorenjem je podpisal triletno pogodbo, glede morebitnega igranja v tujini pa meni, da je o tem še prezgodaj razmišljati. »Igrati v Trebnjem ali v Velenju je seveda velika razlika. A prehod na višjo raven se je iztekel tako, kot sem upal in želel. Po eni strani je lažje igrati v večjem in kakovostnejšem klubu, po drugi pa težje. Lažje je zato, ker imam ob sebi boljše in kakovostnejše soigralce kot v preteklosti, težje pa, ker igram proti vrhunskim nasprotnikom in ekipam. Vendar moram priznati, da mi gre za zdaj kar dobro,« pravi ljubitelj mesa (najbolje skuha zrezke v omaki) in ledenega čaja. V rokometu ga najbolj moti slabo sojenje, njegov drugi najljubši šport pa je nogomet, v katerem navija za angleški klub Chelsea. Čeprav ima selektor Boris Denič »zacementiran« seznam 25, 26 kandidatov za reprezentanco, je nedavno priznal, da je Staš Skube edini zunaj tega seznama, ki bi si zaslužil poziv v reprezentanco. Letos je že zaigral na sredozemskih igrah v Turčiji, po Deničevih besedah pa ima to smolo, da ima na svojem igralnem položaju ekstremno konkurenco: Uroša Zormana, Marka Bezjaka, Deana Bombača, brata Sebastiana...
Na derbiju med najboljšima slovenskima kluboma, Gorenjem in Celjem Pivovarno Laško, sta Staš in Sebastian velika tekmeca, zunaj igrišča pa krepita bratske vezi. V otroških letih sta delala žoge iz papirja, jih oblepila s selotejpom in v stanovanju igrala rokomet: odprta omara je bila gol, vrata omare vratnici, eden je streljal, drugi branil, nato pa sta zamenjala vlogi. Zdaj imata v prostem času drugačen hobi, saj s svojima dekletoma (gre za srednješolski ljubezni) pogosto igrata tarok, ko sta sama, pa različne igrice. In za koga navijata oče (nekdanji košarkar) in mama, glede na to, da Sebastian in Staš igrata v različnih klubih? Starši so veliki ljubitelji rokometa, hodijo na vse njune tekme v Celje in Velenje, poleg tega pa ne zamudijo niti tistih v domačem Trebnjem. Z rokometom sta »okužena« tudi dedek in babica: dedek se je pri 70 letih celo naučil uporabljati internet, da lahko spremlja rokometne rezultate in novice, babica pa si nekatere tekme v posnetku ogleda tudi po večkrat!
Da je mogoče uspešno uskladiti vrhunski šport in študij, dokazuje tudi Staš, ki sicer igra za Gorenje, a tako kot brat živi v Celju. Medtem ko je Sebastian že diplomirani biokemik, je Staš tik pred diplomo na Fakulteti za šport v Ljubljani, saj mu manjkajo samo še štirje izpiti. »Ko sem igral v Trebnjem, ki je polprofesionalni klub, sem se lahko dopoldan vozil na predavanja v Ljubljano. Zdaj tega zaradi številnih rokometnih obveznosti ne morem, a bom to zimo še zadnjič sedel za knjige in končal fakulteto,« napoveduje Staš, ki v nasprotju z bratom Sebastianom, ki je končal glasbeno šolo in še vedno vsak dan poprime za harmoniko, nima glasbenih genov. Lani se je sicer želel naučiti igrati kitaro, a je zelo hitro obupal.