In kaj je pokazalo jutro v Beitostolnu in Östersundu? Tekačice so se lahko veselile izjemno opaznega napredka. Še trener Marko Gracer si je po nizu treh tekem FIS lahko oddahnil. Da je kar sedmerica konkurenčna najboljšim Norvežankam in Američankam, bi lahko ocenili s kakšnim superlativom več, neomenjenim že od zlate dobe Petre Majdič. Morda je presenečenje, a najbolj je fasciniral opazen napredek Alenke Čebašek in Višnarjeve na daljši vzdržljivostni razdalji. Biatlonska trenerja Uroš Velepec in Tomaš Kos začetek na Švedskem zagotovo ni tako navdušil, vsaj udarna mešana štafeta ne. Navdih daje hitra strelska uveljavitev novinke Anje Eržen, ki bo opazna konkurenca veteranki Andreji Mali. Nekaj posebnega je vrnitev odpisanega Janeza Mariča. Rekorder triatlona jeklenih je po dveh zanj skromnih sezonah poleti treniral sam. Trener Uroš Velepec ga ni želel preveč blizu reprezentanci, da ne bi kvaril njegove avtoritete, tudi na tekme v Skandinavijo je moral 3000 kilometrov daleč z osebnim avtomobilom namesto z letalom kot preostali reprezentanti. Na tekmi pokala IBU pa je kljub zgoraj omenjenemu pritisku zaradi izbora v ekipo jezen dokazal, da kljub 38 letom še ni za odpis. In morda najpomembneje – kot cimra ga je nestrpno čakal Jakov Fak.
No, taki mali detajli z motivom več v glavi pogosto prinesejo največje spremembe. Še posebno zjutraj, kajne?
