Ko smo avgusta letos v Dnevniku objavili žalostno zgodbo bolne deklice Doroteje in prošnjo njenih staršev za pomoč pri zbiranju zamaškov in pločevink, je bil odziv dobrih ljudi neverjeten. Družino so tako rekoč zasuli s paketi in tudi pismi, v katerih so jim pošiljali prijazne in spodbudne misli. Nekateri so v pismu priložili denar, drugi so ga nakazali na transakcijski račun Dorotejine mame, tako da se je skupaj nabralo nekaj več kot 400 evrov, ki pridejo zelo prav za plačilo dodatnih, zasebnih fizioterapij. Samo zamaškov, ki so prispeli z vseh koncev Slovenije, je bilo za okoli tono, zato se dekličini starši vsem iskreno zahvaljujejo za pomoč.

Huda bolezen udarila čez noč

»Prvih štirinajst dni sem vsakemu odgovorila in se osebno zahvalila, potem pa sem nad številnimi paketi izgubila nadzor. Sploh nisem več vedela, komu sem odpisala in komu ne, zato sem odnehala in to mi zdaj leži na duši. Rada bi povedala, da je naša družina vsem, ki so nam kakor koli pomagali, zelo hvaležna. Prosim jih, naj nikar ne zamerijo, ker jim nisem odpisala,« pravi Anita Kotnik iz Skorna pri Šoštanju.

Spomnimo, da je njena hčerka Doroteja, ki je oktobra praznovala svoj drugi rojstni dan, pri starosti petih mesecev zbolela za virusnim meningitisom, ki je pustil zelo hude posledice. Ker se je rodila zdrava in se je prve mesece razvijala povsem normalno, je bila bolezen, ki je udarila dobesedno čez noč, za vse velik šok. Vse skupaj se je začelo s povišano temperaturo, zaradi katere so starši lani Dorotejo odpeljali v celjsko bolnišnico. Niti slutili niso, da se bo zdravljenje zapletlo. »Vročina je padla in rekli so nam, da jo bomo naslednji dan lahko odpeljali domov. Potem pa se je njeno stanje nenadoma zelo poslabšalo. Bila je odsotna in na nič se ni več odzivala. Pojasnili so nam, da je dobila neprekinjen epileptični napad. S helikopterjem so jo odpeljali v Ljubljano, kjer je bila kar tri tedne na intenzivnem oddelku. Zdelo se mi je, da mi bo od žalosti počilo srce,« nam je poleti pripovedovala Anita. Virusni meningitis je prizadel vse pomembne možganske centre, to pa seveda pomeni, da deklica v razvoju močno zaostaja za svojimi vrstniki, da ne more samostojno jesti in sedeti, da je prizadet njen vid, tako da loči samo svetlobo od teme, in da ne bo nikoli tekala po travnikih ter se igrala z drugimi otroki.

Akcija se nadaljuje

Anita in dekličin oče Dejan Stropnik sta bila sprva povsem na tleh. Zaradi ljubezni do svoje edinke pa sta sčasoma zbrala moč in sprejela dejstvo, da v življenju pogosto ne gre tako, kot bi si želeli. Začela sta ceniti druge vrednote in se veseliti vsakega, četudi najmanjšega napredka. Odločila sta se, da bosta za svojo hčerko naredila vse, kar je v njuni moči, oziroma da ji bosta omogočila čim več fizioterapije. Doroteja je ob dopoldnevih v centru za usposabljanje, delo in varstvo na Dobrni, kjer strokovnjaki znajo delati z otroki s posebnimi potrebami. Kljub temu si želita, da bi imela ob popoldnevih dodatne terapije in da bi čim bolj napredovala. Ker deklica slabo prenaša vožnjo v avtomobilu, na dom prihaja zasebna fizioterapevtka, to pa seveda ni poceni, zato sta se Anita in Dejan spomladi domislila, da bi lahko s plastičnimi zamaški in stisnjenimi pločevinkami zaslužila dodaten evro. Pri zbiranju so jima pomagali sosedi, sorodniki in prijatelji, vendar so vsi skupaj kmalu ugotovili, da na tak način ne bodo prišli nikamor in da jih bodo lahko, če bodo hoteli imeti tono zamaškov, zbirali še deset let. Čeprav jima je bilo neprijetno, sta se odločila, da prek Dnevnika prosita za pomoč. Odziv je presegel njuna pričakovanja: »Takrat si nisem niti predstavljala, da je pri nas še vedno tako zelo veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati, čeprav nas osebno ne poznajo. Iz srca se jim zahvaljujem, res sem jim hvaležna. Paketi so prihajali iz vseh delov Slovenije, še posebno iz Ljubljane in Gorenjske. Z nekaterimi smo se dogovorili, da bomo, ko se bo nabrala večja količina, sami prišli po paket, ker nam je neprijetno, da bi morali ljudje plačevati poštnino.« Družina zbiralne akcije ni končala. Kdor želi pomagati mali Doroteji in ji omogočiti dodatno fizioterapijo, ji lahko plastične zamaške ali stisnjene pločevinke pošlje na domači naslov: Doroteja Stropnik, Skorno pri Šoštanju 22, Šoštanj 3325. Njena mama Anita je za vse informacije dosegljiva na telefonski številki 041 571 371.