V soboto po moštveni tekmi ste dejali, da boste v nedeljo sestopili z odra, ker še nimate takšnega števila skokov, da bi bili med posamezniki stalno uvrščeni med najboljše tri.

Tekma, ki je bila dobra zame in slaba za marsikoga drugega. Bil sem med srečneži. Izkoristil sem ponujeno priložnost v zahtevnih razmerah, v katerih je veter zelo spreminjal smer in krojil razplet. Naredil sem sploh najboljši skok tukaj. Podoben je tistim, ki sem jih delal pred prehodom na sneg. Zelo sem zadovoljen s skokom, še bolj pa z uvrstitvijo. Šel sem na vse ali nič. Na ekipni tekmi sem nastopil z nekaj rezerve, ker bi z napako navzdol po lestvici potegnil še druge tri.

Ko ste v poskusni seriji pred moštveno tekmo skočili 88 metrov, ni kazalo na sanjski razplet.

Tedaj sem še testiral smuči. (Smeh.) Po ponesrečenem poskusu sem bil živčen, a ni bilo panike, ker sem imel v petek tri solidne skoke.

Kaj vam je dejal trener Janus po poskusnem skoku?

Da razmišlja, da me zamenja v ekipi. Po tekmi je pripomnil, da se je odločil pravilno, ker sebe ni imenoval v ekipo.

Preden so v finalni seriji moštveno tekmo prekinili, so vas dvakrat posedli na zaletno klop, a ste se morali umakniti.

Srčno sem upal, da mi bodo prižgali zeleno luč, ker je pihal vzgonski veter, a je bil očitno premočan. Še dobro, da me niso spustili v vzgornik, saj bi se lahko ponovil Harrachov, ko me je odneslo dobesedno v ravnino prek vseh rekordov in sem padel.

Takšen začetek sezone ste si verjetno želeli, niste pa ga pričakovali.

Super start v sezono. Glede na to, kako sem doslej začenjal nastope na snegu, tudi pomisliti nisem upal na start s stopničkami. Še toliko bolj, ker je bila moštvena tekma v soboto šele moj peti skok na snegu, posamična pa šesti.

Vremenske razmere so bile izjemno zahtevne. V preteklosti niste skočili daleč, ko vam je pihal veter v hrbet. Tokrat je bil skok odličen v primerjavi s konkurenco.

Da bom daleč skakal z vetrom v hrbet, sem trdo treniral od sredine aprila naprej. Očitno smo težave uspešno prebrodili, čeprav svoje tehnike skoka nisem spreminjal. Iz skoka v skok sem bolj sproščen. Vse bolj kaže, da me ne more nič več presenetiti.

Z vsakim uspehom vam raste samozavest.

Da, a ne sme narasti preveč. Treba se je umiriti, saj je sezona maraton. Edina stvar, ki se je športnik nikoli ne naveliča, je stati na odru za zmagovalce. Cilj vsakega pravega športnika je čim več zmag in stopničk. Najlepše je zmagati doma v Planici, a vsaka tekma svetovnega pokala je enako pomembna.

Slovenija je v Klingenthalu prvič v svetovnem pokalu oblekla rumeno majico za vodstvo v pokalu narodov.

Vsako leto postavimo kakšen nov mejnik. Upam, da bo tudi nadaljevanje letošnje sezone v slogu njenega začetka. Sanjsko bi bilo, če bi bil na vsaki tekmi v ospredju en slovenski skakalec. Ni pomembno, če se izmenjujemo, pomembno je le, da je Slovenija velesila v smučarskih skokih.

Kakšen cilj ste si postavili za drugo tekmo sezone v Kuusamu?

To je prizorišče, kjer nisem osvojil še nobene točke v svetovnem pokalu. Želim biti med dobitniki točk.

Sta imela pred sezono z očetom Miranom, ki je pomočnik direktorja svetovnega pokala, poseben sestanek?

Ker se je sezona začela zelo umirjeno, kot je bilo to v preteklosti, ni bilo nobene potrebe.

Peter Prevc ima precej dela, da je glavni v družini ob mlajših bratih Cenetu in Domnu. V podobnem položaju ste vi, saj skačeta tudi sestra Anja, ki je državna reprezentantka, in brat Jon.

Imam srečo, da je Jon toliko mlajši od mene, da me še ne more preskočiti. Upam, da me ne bo še kar nekaj časa.

Včasih ste se vozili s kolesom in izposojali avto pri mami Zlati. Nato ste varčevali za motor, zdaj pa imate kar dva avtomobila.

Uresničile so se mi sanje. Starša mi še ne dovolita, da bi si kupil motor kawasaki 750, ker menita, da v glavi še nisem dovolj zrel. Tako smo naredili kompromis in sem kupil zelo hiter avtomobil renault megane RS 265.

Z njim ne dirkate po cestah, ampak greste raje na dirkališče Grobnik.

Z dirkanjem razbijem monotonost treningov. Obenem si na dirkališču, kjer najbolj uživam v vožnji skozi ovinke, dam duška, da ne čutim potrebe, da bi divjal na cesti.

Kolikšna je najvišja hitrost, ki ste jo dosegli na dirkališču?

225 kilometrov na uro. Noro. Čisti užitek. A v skokih je še vedno več adrenalina kot v dirkanju.

Robi Kranjec na Grobniku dirka z motorjem, vi pa z avtomobilom.

Za zdaj je Robi z motorjem še malo hitrejši od mene z avtomobilom. Tako so pač pokazali izmerjeni časi.

V lanski sezoni ste vzbujali pozornost s tem, da ste na poletih leteli s kamero na čeladi.

V letošnji sezoni je bolj malo tekem na letalnicah, zato bo kamera ostala v predalu. Komaj čakam, da bo zgrajena tudi nova letalnica v Planici, kjer bom s kamero na čeladi opravil tudi že prvi skok.

V preteklosti ste morali brutalno hujšati, da ste prišli do idealne teže za skakalca. Ali morate še vedno stradati?

Težave s težo se kot skakalec nikoli ne moreš povsem znebiti. Telo sem spravil v ravnovesje. Jem normalno, a vseskozi moram preverjati, koliko kilogramov imam. Zato je v moji prtljagi vseskozi tehtnica, da vem, koliko hrane lahko naložim na krožnik.