Res je, v nasprotju z večino desnice, ki starta neposredno na prazni označevalec (in kjer se med demokratičnimi socialisti znajde tudi vlada Alenka Bratušek), Zobec v kolumni v Financah svojo kritiko začne pri konkretnem materialu, pri edini konkretni obliki »demokratičnega socializma«, ki obstaja – namreč pri Iniciativi za demokratični socializem (IDS) in njenem manifestu. Najprej povzame njegove glavne točke ter s prazno gesto prikima ekološkim in protidiskriminacijskim zahtevam, nato pa pokaže, v čem se po njegovi presoji kaže nezdružljivost drugih temeljnih zahtev s trenutnim ustavnim redom: »Vrednotna izhodišča, na katerih temelji ideologija demokratičnega socializma, se namreč v bistvenem razlikujejo od tistih, na katerih temelji Ustava, evropska ustavnost in temeljni koncepti zahodne civilizacije. Tržno gospodarstvo je namreč njen neločljivi del.«

In seveda, ker se že pri tej presoji ne sklicuje na sámo Ustavo, temveč prej na njene manj eksaktne »temelje«, »vrednotna izhodišča«, nas ne bo presenetilo, da bo v abstrakciji stopil še korak naprej in se tudi sam odpravil na domači teren desnice, na teren razlogov, kjer demokratični socializem ni samo nova pobuda, temveč ime že obstoječega dejanskega stanja.

»Od vsega je najbolj zanimivo, da prihajajo ideje o demokratičnem socializmu (ki so v prevladujočih medijih in v dominantni politiki sprejete z odkritimi simpatijami) iz državice, ki velja v Evropi za najbolj socialistično (tako ruska izdaja junijskega Forbesa) in katere izkušnja s kapitalističnim tržnim gospodarstvom se je končala pred več kot 70 leti. V zadnjih 20 letih ga je bolj okušala kot živela – in to bolj od zunaj kot od znotraj. Obenem je to državica z močnim državnim vplivom v vseh segmentih. Vsemogočna država prežema večino družbenih podsistemov, tudi tiste, kjer v normalnih liberalnih demokracijah nima kaj iskati. Povsod imata prste njena politika in ideologija – ideologija, ki kot opij za ljudstvo nagovarja in podžiga uničujoča čustva, razgrajuje razum ter tako brez večjih težav usmerja srca večine volilnih upravičencev – ki vselej vedo, koga je treba voliti. S takim vzorcem ni težko vladati. Ko enkrat obvladuješ – ugrabiš – tako močno državo, kot je slovenska, ko imaš pod seboj vse družbene podsisteme in v rokah vse vzvode njene mogočne infrastrukture, potem si zmagovalec – vsaj kratkoročno. Postopoma si podrediš tudi nadzorne institucije in prek njih imunske mehanizme ter njihova represivna pooblastila, ki jih, če je treba, prekoračiš, zlorabiš in izkoristiš za utrditev svoje oblasti.«

Če se morda sprašujete, kakšno zvezo ima demonična prefriganost »vsemogočne države« z iniciativo, v kateri bi sam spadal med seniorje, nima pa nobene zveze z ustavnim in nekdaj vrhovnim sodnikom, ki je bil na svojo prvo sodniško pozicijo izvoljen leta 1981, potem berite naprej. Osnovni problem družbe je znan, namreč natanko tisti, ki ga je formuliral Janša:

»Monopoli v vseh družbenih podsistemih ohranjajo to državo predmoderno in pomanjkljivo demokratično, predvsem pa neliberalno. In upam si reči, da zato tudi nasprotno ideji ustavnosti. Zakaj nasprotno ustavnosti? Zato, ker so monopoli, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice že ničkolikokrat ponovilo v svojih sodbah, zaklet sovražnik svobode – svobode vesti in opredeljevanja.«

Torej, če se sprašujete, čemu se ustavni sodnik Zobec v tekstu, ki izhaja iz kritike IDS, spusti v kritiko aktualnega stanja, je odgovor jasen: tako IDS kot aktualno stanje izkazujeta elemente protiustavnosti. To morda ni vsem samoumevno, a če smo ne le po funkciji, temveč tudi po duši ustavni sodnik, če smo pri svojem pogledu na svet prežeti z duhom prave ustavnosti, bomo med obema podobama »demokratičnega socializma«, med Kučanom, tajkuni in Alenko Bratušek na eni ter IDS na drugi strani prepoznali enačaj.

V tej dvojni protiustavnosti pa sta po Zobcu (glej predavanje v okviru pobude »Prebudimo Slovenijo« na Youtubu) na voljo dve rešitvi. Natančneje, ker mazohistična fantazija o prepustitvi padcu, o »katarzi, tembatsu, resetiranju« najbrž ni mišljena resno, ostane samo naslonitev na močno Evropo – namreč takšno Evropo, kjer bo komisija intervenirala tudi v primeru krize vladavine prava v posamezni državi članici, takšno Evropo, kjer se bodo dvomi o delovanju sodišč v Sloveniji, o čemer zadnje dni na vse pretege trobijo predstavniki Evropske ljudske stranke, lahko prevedli tudi v dejanske sankcije.

In kje je rešitev proti temu? Kje je rešitev proti tisti Evropi, kjer bo status protiustavnosti slej ko prej pripisan vsaki praksi, ki ne bo usklajena z navadami Evropske ljudske stranke, grupacije, ki bi rada postala nič manj kot večni temelj Evrope? Kje je rešitev proti Evropi, ki si jo želijo slovenski ustavni sodnik, slovenska desnica in Evropska ljudska stranka?

Seveda, tudi ta boj bo moral hkrati misliti lokalno in evropsko raven in seveda, tudi v tem boju bo nujen pragmatizem, a prepričani smo lahko, da se nič ne bo spremenilo, če bo leva alternativa želela že v izhodišču ugajati vsem. »Demokratični socializem« sprva morda ne zveni najbolje in program se sprva morda zdi preveč radikalen. A kot uči desnica, trdo jedro ni problem – za mehčanje in širitev vselej poskrbi PR. Zato je edini pravi problem IDS in vseh prihodnjih grupacij, ki bodo upale nastopiti z resnim in ne že vnaprej razkuhanim neideološkim zastavkom, v tem, kako levo in desno javnost prepričati, da ne gre za pionirčke s puhom pod nosom, temveč za odrasle osebe, ki so edini pravi nasprotnik desnice in njena edina prava tarča. Ne krinka stricev in ne njihov produkt, temveč njihova odprava.