Dve gradbeni firmi se borita za večmilijonski posel gradnje komunalnega omrežja. Prepirata se in vlagata pritožbe ter zahtevke za revizijo. Ena od firm gre tako daleč, da »najame« neko »kaselc« podjetje, da vloži pritožbo že na razpisno dokumentacijo in, glej ga zlomka, uspe in si tako kupi čas za drugi polčas bitke za posel. Izplen? Naročnik popusti pod pritiskom pritožb in revizij ter posel razdeli na več etap. Vsak gradbeni mogotec jih dobi nekaj in vsi so zadovoljni. Pa se dogovor ni zgodil v Zemonu, zgodilo se je pred kratkim, samo vtis imamo tak, da se zgodovina ponavlja, pa smo vsi videli, kam so taki dogovori pripeljali firme, njihove lastnike in državo.

Podružnična osnovna šola sredi vasi bi rada ponudila otrokom zdravo, svežo hrano iz domačega okolja. In gre kuharica k bližnjemu kmetu, da bi naročila nekaj kilogramov dobrega krompirja. E, ne bo šlo. Je treba najti vsaj tri ponudnike in potem se bo tako in tako našel veliki trgovec, po možnosti tudi »sosed«, ponudil krompir iz Španije, ki je nekaj centov cenejši od onega kmeta čez cesto, in šola bo prisiljena kupovati ta krompir, otroci pa bodo tistega, ki raste na njivi pred šolo, lahko jedli doma.

Pred dvajsetimi leti je bilo povsem normalno, da je kuharica šla do kmeta, kupila krompir, kmet ji je dal še kilo zelja za povrh in otroci s(m)o tudi v šoli jedli dobro kosilo. Nekje na poti pohlepnih gradbincev, ki so s svojim političnim vplivom pisali sebi na kožo pisane zakone o javnem naročanju in pravnem varstvu, smo izgubili zdravo kmečko pamet. In smo potem v strahu, da so naročniki in izvajalci prav vsi zlizani in skorumpirani, šli tako daleč, da smo to zdravo kmečko pamet izgubili še enkrat in jo nadomestili z do skrajnosti zbirokratiziranim sistemom nadzora javnih naročil. Ko na direkciji za ceste te dni pišejo obrazložitev, zakaj so za gradnjo loške obvoznice izbrali eno in ne drugo podjetje, pazijo na vsako vejico, ki bo ključna v pravni presoji zahtevka za revizijo in odgovora naročnika. In ko je državna revizijska komisija presojala o upravičenosti pritožbe na dokumentacijo za krvavški vodovod, so ocenili, da je slabo, ker je občina Cerklje zahtevala nekaznovanost podizvajalcev, ker občina tega ni znala dovolj dobro pravno obrazložiti. In ne zato, ker bi bilo s tem vsebinsko morda kaj narobe. Bitka za javna naročila je torej bitka pravnikov, ki z veseljem pristavijo svoj lonček. Zato ne čudi, da je nekdanja predsednica državne revizijske komisije zdaj svetovalka za javne razpise in pritožbe pri največji gorenjski gradbeni družbi. Ona že ve, kje je treba postaviti vejico, da ji bodo nekdanji kolegi pritrdili.

Vse to so resnične zgodbe, posledice anomalij našega sistema javnega naročanja. In potem se čisto nič ne čudimo, če Škofjeločani ne bodo imeli obvoznice in če Cerkljani ne bodo imeli pitne vode. Kdo je kriv? V trikotniku naročnik, izvajalec, državna revizijska komisija vsak od treh akterjev s prstom pokaže na druga dva, vsi trije pa na najbolj priročno zadevo – slabo zakonodajo.

Zmigajte se vsi skupaj in ne kažite več s prstom drug na drugega, ampak naredite kaj, da bomo z evropskim denarjem lahko hitro in učinkovito gradili ceste, pločnike in kanalizacijo in da bo, za božjo voljo, kuharica lahko spet kupila tistih nekaj kilogramov krompirja od sosedovega kmeta!