V dolgoletno prizadevanje za priznanje statusa žrtev vojnega nasilja ste vi in člani društva vložili veliko napora. Kot nerešeno je do danes ostalo še vprašanje poplačila vojne škode. Ob vrnitvi na domove ste izgnanci namreč naleteli na izpraznjene domačije. Kako je s to zadevo?

Ob ustanovitvi samostojne Slovenije so bili vsi vodilni politiki tako zaposleni z državotvornimi deli, da izgnanci niti nismo preveč drezali vanje. Odločila sem se le zbirati podatke, ki bi prišli vladi prav za uveljavitev naših pravic in izterjavo vojne škode. V Informacijskem centru DIS imamo obsežno zbirko teh podatkov. Tri leta in pol sem presedela v vseh mogočih arhivih, da sem leta 1996 lahko objavila podatke o vojni škodi okupatorjev in popisih vojne škode v Sloveniji. S tem se v Sloveniji ni ukvarjal nihče drug. Poslance državnega zbora je bilo v času lastninjenja težko prepričati, naj del kupnine od prodaje družbenega premoženja namenijo poplačilu vojne škode. Na koncu je bilo odločeno, da gre v ta sklad 8,5 odstotka od teh kupnin.

Toda postopek izplačila vojne škode izgnancem kljub temu ni končan, izgnanci tega denarja še niste dobili. Kje se zatika?

Zgodba je dolga. S pojmom vojnih odškodnin sem se srečala še pred ustanovitvijo društva. Ko sem bila v letih 1989 in 1990 v Beogradu predsednica Rdečega križa Jugoslavije, je na sedež organizacije prišlo okoli 100.000 ljudi po razna potrdila ter spraševalo po odškodninah od vojne škode. Šla sem do tedanjega zunanjega ministra Budimirja Lončarja in mu dejala, da hočemo vedeti, kaj je Jugoslavija v zvezi z vojno škodo zahtevala in kaj dobila. Že novembra 1989 sem dobila podatke, kaj je bilo na mirovnih konferencah odobreno, kaj je dobila Jugoslavija in kaj Slovenija. Danes smo v položaju, da že enajsti slovenski vladi zapovrstjo poskušamo dopovedati, da nam je Nemčija dolžna izplačati tri milijarde evrov vojne škode. Nemčija je namreč nekdanji državi plačala le dva odstotka od omenjene vsote. Toda Slovenija v odnosih z Nemčijo nikoli ni resno izpostavila tega vprašanja, kar je velika napaka vseh dosedanjih vlad. Namesto plačila vojne škode Nemčijo prosijo za kredit. Kakšen kredit neki, ko pa so nam še dolžni.

V dostopnih virih je mogoče naleteti na različne številke o skupnem številu slovenskih medvojnih izgnancev. Kateri podatek velja kot najzanesljivejši?

Raziskavo je za svojo doktorsko disertacijo napravil zgodovinar dr. Tone Ferenc. V njej je navedel podatke, da je bilo 45.000 Slovencev izgnanih v nemška izgnanska taborišča, 10.000 na Hrvaško in 7500 v Srbijo. Mi smo to raziskavo nadgradili s stanjem na ozemlju pod madžarsko okupacijo, saj tega ni opravil noben zgodovinar. Prišli smo do podatka, da je bilo od tam izgnanih 2500 Slovencev. Če k tako dobljeni vsoti prištejemo še po kapitulaciji Italije izgnane Primorce in 17.000 tistih, ki so sami pobegnili pred izgonom, se skupno število ustavi pri več kot 80.000.

Ali je tam od nekdanjih izgnanskih taborišč sploh še kaj ostalo?

Nasprotno od koncentracijskih taborišč niti eno od 300 izgnanskih taborišč, kolikor jih je Slovencem namenil Hitler, ne premore spominskega obeležja.

Leta tečejo, od vaše vrnitve iz izgnanstva je minilo že 68 let. Koliko izgnancev je danes še živih?

Živih je še približno 14.500 izgnancev, od tega jih je v društvo včlanjenih med 10.000 in 12.000, povezanih v 85 krajevnih organizacij. Kljub povprečni starosti 78 let zelo dobro delujejo.

Leta 2005 ste se lotili obnove hlevov, konjušnic in listnjaka pri gradu Rajhenburg, kjer je bilo leta 1941 največje zbirno taborišče za izgnance pri nas. Kako vam je to uspelo in kaj je še treba postoriti?

Ko je šel grad v denacionalizacijo, ni nihče pomislil na objekte taborišča. Nameravali so jih podreti, kar smo preprečili. Z mariborsko škofijo smo dosegli dogovor o 99-letnem neodplačnem najemu. S podarjenim škofijskim lesom smo najprej obnovili streho in se zatem lotili še urejanja notranjih prostorov. Čaka nas še ureditev kleti, listnjaka ter konjušnice, ki bi jim radi vrnili nekdanji videz. Vse to sami obnavljamo. S prispevki članov smo zbrali 63.000 evrov, nekaj je dodalo kulturno ministrstvo, dobrih 10.000 evrov pa občine.

Grad Rajhenburg so lani obnovili, vendar v njem trenutno ni muzejske zbirke o izgnancih, ki je pred tem predstavljala zaščitni znak gradu. Kako kaže z obnovitvijo zbirke?

Naše društvo terja, da se razstava avtorja Toneta Ferenca o slovenskih izgnancih do 7. junija 2014 prenese nazaj na grad. Prej je bilo zbirki namenjenih sedem sob, zdaj so predvidene samo štiri. V okrogli sobi v 1. nadstropju želimo prikazati še nacistično nasilje nad drugimi slovanskimi narodi. Gradivo imamo zbrano in pri tem bomo vztrajali. Ne strinjamo se z načrtom Muzeja novejše zgodovine, da bi novo postavitev izgnanskega muzeja odprli šele oktobra 2014, ko bo potekala vrsta spominskih dogodkov, povezanih s prvo svetovno vojno. Mi vendar z ničimer nismo povezani s tisto vojno in vztrajamo, da se zbirka o izgnanstvu ponovno odpre na dan izgnancev 7. junija.

Na sestanku Mednarodnega odbora izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920–1945, ki je bil 6. in 7. septembra 2013 v Moskvi, je bila ponovno izražena želja, da bi na gradu Rajhenburg nastajal evropski muzej žrtev fašizma in nacizma in da bi se v pojem holokavsta vključil tudi genocid nad Slovenci, ne le nad Judi.