Vsaj v naših krajih, kjer se je nedavno dvignil vihar ob evropski oceni, da je obsodba za storjeno dejanje na neznanem kraju, ob neznanem času in za neznano vsoto morda dokaz selektivnega sodstva, bi morali biti nekoliko previdnejši, ko se ta etiketa lepi drugim državam. Že zato, ker bivša ukrajinska premierka ždi v zaporu zaradi povsem znanega dejanja, kaznivega po ukrajinskem kazenskem zakoniku, ki je v njenem primeru spolitiziran toliko, kolikor se vodilni politiki (in tajkuni) pri svojih prekoračitvah pooblastil in hoji po robu počutijo politične preganjance. Brez slednjega bi bila Timošenkova zagotovo že v kateri koli izbrani bolnišnici (zdravilišču ali letovišču) na svetu, tako pa se je znašla sredi strateške bitke med Brusljem in Moskvo.

Zanimivo je, da je Timošenkova pristala v zaporu, ker je z Rusijo podpisala za Ukrajino škodljivo plinsko pogodbo, velja pa, da jo je tja spravil proruski ukrajinski politični lobi. To uganko so njeni evropski podporniki razrešili tako, da govorijo o trgovski oziroma politični napaki bivše premierke, ne pa o zlorabi položaja, ko je pri podpisu sporazuma obšla vlado in ga sklenila samovoljno. Iz tega je zrasel tudi »problem selektivnega sodstva«, katerega oprijemljivo rešitev je Bruselj postavil med ključne pogoje za podpis pridružitvenega sporazuma kot prvega koraka proti članstvu v Uniji.

Moskvi ni bilo treba storiti drugega kot pod evropsko kladivo postaviti nakovalo, pa so bile kijevske oblasti potolčene. Ob obsodbi Timošenkove pred dvema letoma se je pred sodiščem zbralo le še dobrih tisoč podpornikov v primerjavi z deset tisoči, ki so jo povzdignili na čelo oranžne revolucije. Tudi javno mnenje ji ni bilo naklonjeno, saj se je po anketi mednarodne agencije Rating Group 46 odstotkov Ukrajincev strinjalo z obsodbo, 34 odstotkov jih je menilo, da je bila politično motivirana, samo 13 odstotkov pa jih je bilo pripravljeno bivši premierki izraziti javno podporo. Po lanski potrditvi sodbe na višjem sodišču se je število tistih, ki so ji pritrdili, pomaknilo čez polovico, letošnja septembrska anketa, ki je Ukrajince povprašala, koga bi volili za predsednika, pa jo je kljub Janukovičevi nepriljubljenosti postavila opazno za njega.

Ob vseh prizadevanjih ukrajinske opozicije, ki se še zdaleč enotno ne postavlja za Timošenkovo, ampak ji je ta priročno orodje za pritisk na vladajočo koalicijo, se slednja skorajda ne more ukloniti bruseljskemu izsiljevanju z bivšo premierko, ne da bi plačala ceno dokončne politizacije procesa proti njej. Zgolj za bolj plastično razumevanje si predstavljajte položaj v Sloveniji, če bi bil Janša pravnomočno obsojen, Bruselj pa bi ga s pritiskom na vlado, parlament in posledično sodstvo rešil iz zapora.

Ruska ponudba carinske unije in zahteva po trojnih trgovinskih pogajanjih z Ukrajino in EU pred morebitnim ukrajinskim podpisom pridružitvenega sporazuma zato glavobola Kijeva v ničemer ne rešuje. Samo kladivo je zdaj moskovsko in nakovalo bruseljsko.