Najprej so bili razočarani vsi neodvisni forumaši, ki so v trojki videli edino možno prihodnost. Vzpostavitev težke roke ali noge, skratka, disciplina in red, konec prijateljskih pomoči, izgon zajedalcev na vseh ravneh in ukinitev zanesljivih javnih služb. Naj se vsi tresemo in trepetamo. V nesreči moramo biti vsi solidarni. Torej, vsi v resničnostnem šovu preživetja in sovraštva. Boj za lubje, koreninice in koprive.

Opozicija je logično razočarana. Za njih je ta ekipa tako ali tako nesposobna, uničuje še tisto, kar so oni prej naredili dobrega, in takšne dobre novice že po naravi ne morejo biti dobre. Kdaj pa je za opozicijo sploh kdo na drugi strani naredil kaj pozitivnega?

Največji šok pa so kasirali mediji. Še posebej televizije, ki so se kar malo opravičevale odjemalcem električne energije, da morajo poročati o teh stvareh. In prva reakcija je bila uravnoteženo črna. Tole zadolževanje je katastrofa. Še Čile se zadolžuje ceneje. Kje za vraga so našli Čile? Je zdaj ta država sinonim za nekaj najbolj groznega na svetu? Me ne bi čudilo, če bi ti primerjalci sploh ne imeli pojma, kje natančno leži država, kako se tam živi in v kakšni kondiciji je. Včasih smo za vse slabo uporabljali izraz češko, zdaj bomo čilsko. In zraven dodali, da so njihova vina ena podobna brozga kot naša.

Tale naš televizijski prostor si res ne zasluži drugega imena kot brozga. Naj mi nekdo na nacionalki razloži, zakaj je moral v torek o dobri novici spregovoriti Janez Janša? Koga je moral uravnotežiti? Koga je moral spustiti na realna tla? Nas pred sprejemniki zagotovo ne. Očitno pa tiste na nacionalki, ki ne verjamejo, da so dobre novice sploh možne. In tako smo od Janeza kasirali dozo črnih napovedi po tekočem traku: tole zadolževanje je absolutno predrago, saj bomo plačali več kot dvesto milijonov obresti, zaradi katerih bo trpelo gospodarstvo, kar ve vsaka gospodinja, ki jasno tudi ve, da ne more več porabiti, kot ustvari, da je žalosten pogled na zemljevid Evrope, kjer sta samo dve rdeči piki, mi in Ciper, da smo lahko zato izjemno zaskrbljeni in da je bila resolucija Evropske ljudske stranke upravičena. Sklep je bil preprost: čez leto bomo v še večji buli.

Vsi poklicni pesimisti bi kdaj lahko poškilili ven iz svojih okopov. Recimo na športne terene in trenerske klopi. Si za primer vzeli Srečka Katanca, ki je po tekmi naših proti tretjerazredni Kanadi našteval pozitivne stvari. Ne glede na to, da smo vsi, ki smo zijali v ekrane, videli eno žalostno podobo nemočnih fantov na terenu. Pri Srečku bog obstaja in upanje umira zadnje. Pri naših katastrofikih sicer bog obstaja, ampak le zato, da kaznuje nasprotnike.

Upanje, da se bo edini zabavni minister Stanko Stepišnik obdržal v areni, je umrlo ta teden. Ne glede na omejene sposobnosti zdaj že bivšega gospodarskega ministra pa bomo pogrešali njegovo neustrašno naivnost. Brez slabe vesti je bila večina njegovih odgovorov enostavna mantra: »Jaz v tem ne vidim nič spornega.« V situacijah, ko se večina politikov skrije, motovili z napadi na nasprotnike, zbija šale in išče domislice, je Stanko ostal dobrodušni gospod, ki ne vidi nič slabega, groznega ali spornega. Stanko je bil optimist, ki ni imel kaj iskati v prostoru totalnega pesimizma. In sam postal slaba novica…