Prav pride, ko se v novembrsko sivino in turobnost prestolnice vrinejo dogodki, kakršen je bil nedavni Liffe, z desetinami odličnih, senzibilnih, sugestivnih, pa še z občasnim ponesrečenim, bizarnim filmom. Kakšno olajšanje, kakšna razbremenitev od psihopatologije slovenskega političnega in družbenega vsakdana, ki je za talce vzel medije in vse državljane in v svoji realni bizarnosti presega še tako bizarno izmišljijo kakšnega festivalskega prvaka v bizarnosti. Kakšno dobro razbijanje novembrske mestne sivine, ko je programski direktor festivala Simon Popek v Cankarjev dom in ljubljanske, pa tudi mariborske kinodvorane pripeljal raznovrstne filme s celo paleto človeških senzibilitet, ranljivosti, pretkane zavrženosti, estetskih presežkov, čustvenih in čutnih nabojev, da je v porozne in stisnjene nakupovalne plastične vrečke naših slovenskih duš prišlo vsaj nekaj svežega zraka, vsaj nekaj impulzov in občutkov, ki so v tako razkošnih količinah v teh krajih redek gost. In da so se lahko sredi sive zunanje in črne notranje stvarnosti zatemnjenih dvoran na različnih mestih hkrati odvijale zgodbe iz preteklih, sedanjih in prihodnjih svetov, z indijskim, kitajskim, ameriškim, argentinskim, slovanskim, severnjaškim, mediteranskim in še kakšnim pogledom pripete na rob velikega, neizčrpnega bazena človeških zgodb in usod.

Liffe je prešil Ljubljano s stotinami novih impulzov in prizorov in jih s svojimi gledalci raznesel po deželi, za nekaj dni je ustvaril vtis, da je Slovenija s kulturo prešita dežela s svetovljanskim pridihom. Zares vemo, da to ni: država, ki v tujini nima več niti enega samega kulturnega atašeja, seveda še sama sebe niti v statusno-simbolnem smislu ne more imeti za državo kulture, toliko manj jo lahko imajo za takšno drugi. Prav tako nekaj ne more biti prav s kulturo v državi, kjer večina avtorjev dobi za eno leto dela pisanja knjige manj, kot je minimalna zajamčena plača delavca v katerikoli drugi panogi, in v kateri so glavni elektronski in tiskani mediji, pa za cinični priboljšek še največja založba, v neprestani krizi ali na robu razsutja, v kateri so cela področja umetniške ustvarjalnosti od filma do sodobnega plesa na meji preživetja, ali v kateri bi paradni levičarski intelektualec pisatelje z veseljem zaprl v Cankarjev dom in vse skupaj pognal v zrak, paradni intelektualci desne provenience pa okope svoje avtorske in intelektualne svobode zapuščajo takoj, ko se ponudi priložnost za petje v enoglasnem zboru, čeprav je ena prvih dolžnosti intelektualca, da gre proti toku, proti enoglasju, proti korporativni logiki, proti mehanizmom avtoritete, ki ne upošteva posameznega človeka. Obstaja v intelektualnih krogih kaj bolj smešnega in nedostojnega, kot je servilni intelektualec, ki se zaradi drobnih koristi ali strahopetnosti podreja oblastniku?

Komaj je mednarodni Liffe dobro odšel iz mesta, je Cankarjev dom že zasedel knjižni sejem z obiljem založb, novih knjižnih naslovov, kopico domačih avtorjev in obiskovalcev. Film in knjiga, oboje je v redu. Seveda, Slovenci smo še vedno predvsem narod knjige, od Trubarja, čez dvajseto stoletje, do danes. Nimamo Pavčka ali Šalamuna, še manj Svetlane Makarovič slovenskega filma. In tudi navzven: kakšen Hladnik se po avtorski, sporočilnostni ali estetski moči ne more primerjati z Godardom, Bressonom, Truffautom, Rohmerjem, Rivettom in drugimi francoskimi novovalovskimi režiserji; Kosovel, Edvard Kocbek ali Dane Zajc v ničemer ne zaostajajo za največjimi pesniki svojega časa. S slovenskim filmom je pravzaprav podobno kot s slovensko državo, je v podobno nedokončanem stanju. Če je slovenska država kot film, ki še ni do konca zmontiran in je v stanju grobe montaže, je slovenski film kot država, ki se še ni vzpostavila do konca, ker zato nima dovolj ustreznih pogojev, moči, primerne samorefleksije in tradicije.

Ampak, potrebujemo tako knjigo kot film, oboje rahlja monoliten pogled na svet, ustvarja polifonijo pogledov, iz katere se šele napaja vsakršna ustvarjalnost. Ko človek te dni hodi med tisoči knjig po sejmu v Cankarjevem domu, se lahko le čudi, kako je mogoče iz dobrih dveh ducatov črk sestaviti toliko različnih fiktivnih in posredovanih svetov, takšno razkošje ravni, ki iz univerzuma naredijo multiverzum. In se hkrati čudi, kako malo vsa ta kultura, ki se kot ob Liffu ali ob knjižnem sejmu zgošča v središču mesta, vpliva na resnično življenje družbe in na razmerja v njej.

Je to mogoče zato, ker smo z ritualnim ponavljanjem mantre o tem, kako smo kot narod nastali s knjigo in skozi stoletja preživeli zaradi kulture, prekrili preprosto dejstvo, da nas kultura že dolgo ne določa več? Da ne vpliva na odnose med ljudmi in na družbena razmerja. Ker smo postali na pol volčja družba, v katerih je princip piramidalne servilnosti iz finančnih, kariernih in vsakovrstnih pragmatičnih interesov zamenjal kulturo komunikacije, odprte besede, dialoga, ustvarjalne različnosti. Ker smo od vseh arhetipskih vedenjskih vzorcev vzeli za svojega predvsem tistega, ki zanika dostojanstvo posameznika in ukinja kulturo in njen teritorij svobode, vzorec, ki ga je všil v svoj dramski tekst Kaligula Albert Camus.

Brezobzirni cesar Kaligula se je v Slovenijo vrnil na odru ljubljanske Drame v upodobitvi Marka Mandiča prejšnjo soboto. S svojimi servilnimi in strahopetnimi dvorjani je prišel domov, v okolje, ki mu je pisano na kožo, brez preostanka se je ujel z vzorcem mentalne strukture, ki je že pred leti prevladala v družbeni dinamiki današnje Slovenije: na vseh ravneh in v vseh družbenih (pod-)sistemih lahko v zrcalnih podobah opazujemo preslikavo majhnih, grozečih (čeprav večinoma groteskno smešnih) kaligul in okrog njih množico servilnih dvorjanov, ki s svojim nedostojnim molkom pospešujejo propad neke skupnosti.