Nič čudnega, ko pa so prav nemški proizvajalci avtomobilov med tistimi, ki v raziskave ter razvoj novih in tudi čistejših tehnologij vlagajo največ sredstev – koncerni Volkswagen, Daimler in BMW so namreč lani vložili neverjetnih 19,25 milijarde evrov, pri čemer je »ljudska znamka« pri tovrstnih vlaganjih z 9,5 milijarde celo svetovna številka ena, s prvega mesta so spodrinili južnokorejsko podjetje Samsung Electronics.

Toda ni jih malo, ki so glede morebitnih strožjih okoljskih norm zelo skeptični. Izračuni namreč kažejo, da naj bi zniževanje izpustov do želene ravni povzročilo visoke dodatne stroške, ki jih ocenjujejo med 1300 in 2000 evrov na posamično prodano vozilo, glede na trenutne gospodarske razmere pa je vsem jasno, na koga bodo proizvajalci prevalili tovrstno breme – na končnega kupca. Tudi zato mnogi menijo, da bi podobne učinke na okolje lahko dosegli na drugačen način, na primer z boljšo toplotno izolacijo bivalnih objektov ali izboljšanjem učinkovitosti elektrarn.

Da je meja 95 g/km zastavljena zelo ambiciozno, pa pokaže primerjava s podobnimi okoljskimi normami v drugih največjih industrijskih državah. Na Japonskem so mejo izpustov ogljikovega dioksida postavili pri 105, na Kitajskem pri 117 in v ZDA pri 121 g/km. Eden izmed tistih, katerih beseda veliko šteje, pri mož koncerna Daimler Dieter Zetsche, zato opozarja, da se že približujejo ločnici med potrebnimi in previsokimi zahtevami. Toda evropski avtomobilski proizvajalci vendarle želijo, da so nosilci razvoja in novih tehnologij, visoko zastavljena okoljska norma pa je seveda porok, da se tehnološki napredek ne bo ustavil. Narava nam bo za to hvaležna in bo poskrbela, da bo zima ostala zima, poletje pa poletje. In tega si vsi najbolj želimo, mar ne?