Dobro razpoloženi arogantnež

Na tem prostoru, kjer boste spodaj prebrali misli nekoga drugega o njem, bi pravzaprav moral stati pogovor z Nickom Cavom. Pred kratkim bi se namreč po spletu okoliščin lahko »spotaknila« v Manchestru, a se je Cave – kljub posredovanju njegovega večnega tukajšnjega gostitelja Igorja Vidmarja – odločil za tišino. Nisem mu zameril, po svoje ga celo razumem, če se samo spomnim katastrofalnega vprašalnika, ki ga je bil deležen na zadnji novinarski konferenci v Ljubljani leta 2005. Tudi jaz bi vsej gostobesednosti navkljub ostal brez besed. Tako sem jo morda še dobro odnesel – za razliko od novinarja Guardiana Simona Hattenstona, ki mu je Cave v svojem prezirljivem odnosu do medijev na večino vprašanj odgovoril: »Just google it.« Oziroma: kar poguglaj.

Marsikdo bi lahko pomislil, da gre še za enega v nizu nekdaj tako imenovanih alternativcev, ki so zrasli čez breme svojega mita. Ki egoistično uživajo v svoji slavi na robu in hočejo z načrtno nedostopnostjo svoj mit pripeljati še v sfero blaženega. Pri Nicku Cavu, če sklepam po besedah njegovih sedanjih (Warren Ellis) in nekdanjih (Kid Congo Powers) tovarišev, ni tako. »Zelo prijetna in družabna oseba je, ki bi si jo vsak želel na zabavi,« mi je ob zadnjem gostovanju v Ljubljani povedal nekdanje »slabo seme« Blixa Bargeld, za katerega bi po občutku dejal, da je karakterno (vsaj zdaj) veliko bolj zoprn od svojega dobrega prijatelja. Že vnaprej mi je namreč jasno dal vedeti, da bo odgovarjal samo na vprašanja v zvezi z aktualnim projektom in nobena druga. Toda na koncu se je le omehčal, ko sem mu namignil, če mi odgovori na nekaj vprašanj v zvezi s prihajajočim gostovanjem Nicka Cava v Ljubljani, češ da bi s tem prijatelju malce pomagal pri promociji. Zdaj, ko je koncert že dolgo razprodan, se te besede slišijo prav bizarno.

Blixa Bargeld je bil član skupine The Bad Seeds med letoma 1983 in 2003, a z vidika Nicka Cava ne samo član, temveč tudi nepogrešljiv prijatelj in »partner v zločinu« – na odru in za njim. Spoznala sta se v Amsterdamu, kjer so Einstürzende Neubauten, katerih ustanovni član je Bargeld, nastopali le dan za The Birthday Party, takratno Cavovo zasedbo; ta si je koncert ogledal in nad videnim je bil tako navdušen, da je v tem slogu napisal tudi članek… In to je bil začetek lepega prijateljstva. Skrhal ga ni niti pripetljaj, ko si je Cave od Blixe sposodil veliko število albumov, da bi jih vrtel na neki zabavi – in vse po vrsti izgubil! Gledano matematično, Blixa ni sodeloval samo na zadnjih treh od skupno petnajstih rednih albumov Slabih semen. Zato je bilo do poglavja o Nicku Cavu (spodaj je namreč le del obsežnejšega pogovora z Bargeldom) veliko govora o vztrajnosti, tako značilni za umetnike, ki so večkrat potovali skozi pekel rock'n'rolla in nazaj.

Če vas zanima, kaj mislim o Nicku Cavu: Nicka imam zelo rad, prijetna oseba je, niti malo ne tako naporna, kot se pogosto sliši. On pripoveduje z glasbo, s pesmimi in romani, ki jih piše. Dodatna pojasnila niso potrebna in Nick se tega dobro zaveda. Poglejte njegove nastope. Ali potrebujete še kakšen odgovor? Kar pa se tiče vztrajnosti... Ne morem ravno reči, da je šlo pri mojem sodelovanju s Cavom za vztrajnost, saj sem bil ves čas tudi polno zaposlen z Einstürzende Neubauten, toda The Bad Seeds so bili moja druga družina. Pri Nicku sem vedno cenil, kako celovito je znal povezati aroganco z dobrim razpoloženjem. Prav to ga je naredilo velikega.

Nikakor, prej nasprotno, iz tega se napaja, in napajal se bo še naprej. Nick se namreč ni prav nič spremenil, vse odkar ga poznam.

Kaj pa je potem album Murder Ballads? Ali stranski projekt Grinderman? Saj človek ne more biti vse življenje vesel ali žalosten. Razpoloženja se spreminjajo in to se pri umetnikih pač odraža na njihovi umetnosti. Meni se je že tudi zgodilo, da sem kakšen material »packal« toliko časa, da sem moral »nove«, drugačne občutke vpletati v že posneto.

Za človeka, ki tako kot jaz prihaja iz berlinskega podzemlja, je to nekaj vsakdanjega. Večkrat so mi celo dejali, da sem videti bolje kot Kylie.

To je bil eden izmed dveh razlogov, prvi je bil Nick Cave. Ne razumite me narobe, ne bi sprejel vsakršnega vabila, Nickovega pa sem, ker sva se zares ujela. V Slabih semenih sem iskal drugačnost, hotel sem zmesti vse tiste, ki so imeli Neubautne za vse kaj drugega od tega, kar smo dejansko bili.

Prvenstveno sem bil in ostal član Einstürzende Neubauten, s katerimi sem se lahko identificiral v celoti. Moja vloga v The Bad Seeds je bila naknadna, bil sem člen skupine, ki si jo je zamislil nekdo drug. V tej vlogi sem se videl kot kitarist in spremljevalni vokalist, ki je sčasoma nekaj prispeval v izvorni mozaik te skupine.

Pred nekaj tedni sem ga obiskal v Brightonu. Tja sem šel z namenom, da posnamem majhen film o njegovem življenju v tem obalnem mestu. Ne morem pa reči, da prav pozorno spremljam njegovo kariero, vendar mi na daljši rok nič ne uide. Res je bil in ostal moj dragi prijatelj. Kadar mi pošlje svoj novi album, si vedno vzamem čas in ga preposlušam.

Ni mi ga še poslal! Na radiu sem ujel le pesem Jubilee Street in zelo, zelo mi je bila všeč. Albuma v celoti pa ne morem ocenjevati, ker ga ne poznam. Ko sem bil v Brightonu, mi je Nick sicer podaril Super Deluxe kovček albuma, vendar je bil pretežak za mojo ročno prtljago. Zato sem naročil menedžmentu, naj mi ga pošljejo domov, vendar ga vsaj do tega trenutka še nisem prejel. Ali pa tudi, saj že dolgo nisem bil v svoji berlinski pisarni.

Za konec bi še pokroviteljsko opozoril, da se šepeta, da naj bi zveste poslušalce Nicka Cava & The Bad Seeds na odru Hale Tivoli v ponedeljek ogrevala pevka Shilpa Ray s svojimi Happy Hookers. Neki radijski didžej jo je označil za vulgarno inačico Elle Fitzgerald, nekje na križišču med Patti Smith in Nickom Cavom; če ta šepet drži, čaka obiskovalce na koncertu še eno zanimivo presenečenje.