Nepremagljiv vitalizem se prebija tudi skozi Nessove napete in mračne literarne svetove, s katerimi je pobral vrsto britanskih nagrad. V slovenščino sta prevedeni distopična trilogija Hrup in kaos, ki se dogaja v svetu, v katerem človeške misli odmevajo naglas, ter kratki ilustrirani roman Sedem minut čez polnoč, ki ga je napisal po ideji prezgodaj preminule pisateljice Siobhan Dowd in govori o dečku, čigar mama umira zaradi raka. V zadnji, pri nas še neprevedeni knjigi More than this (Več kot to) je v glavno vlogo postavil »gejevskega« mladostnika.
Kakšen je vaš odnos do razvrščanja knjig v starostne skupine? Trilogija Hrup in kaos je pri nas namenjena štirinajstletnikom, Sedem minut čez polnoč desetletnikom.S tem nimam težav, če prispeva k prodaji knjige in če pravila niso striktna. Osebno menim, da premalo zaupamo mladim bralcem. Če je knjiga prezahtevna, jo takoj odložijo in je ne berejo več. Nobenih travmatičnih izkušenj. Problem, ki ga lahko imamo pri tem, je popolnoma nasproten. Če knjigo priporočamo štirinajstletnikom, jo bodo takoj pograbili dvanajstletniki. Če pa knjigo namenimo desetletnikom, je vprašanje, ali bodo po njej posegli tudi štirinajstletniki.
Pred dvema letoma sem svoji trinajstletni sestri priporočila Hrup in kaos, a sem se obotavljala s Sedem minut čez polnoč, da je zgodba o umiranju ne bi prizadela.Po mojih izkušnjah imajo s tem večje težave odrasli kot otroci. V branje prinašamo dolgoletne življenjske izkušnje, verjetno smo se že soočili z izgubo in podoživljamo bolečino. Mladostnik meni, da je to zelo žalostna zgodba, in všeč mu je, da ga kot bralca jemljemo resno, a običajno nima istih izkušenj in je njegova bralna izkušnja drugačna. Sicer pa je vse odvisno od otroka, saj ti niso enotna skupina, temveč je vsak primer zase.
Ukvarjali ste se z vojno, bojem za moč, diskriminacijo, smrtjo, istospolno usmerjenostjo. Obstajajo še kakšne teme, ki se jih mladinska literatura ne dotakne?V bistvu lahko pišemo o čemer koli, če to počnemo iskreno in brez ovijanja v lažno spoštljivost. Sicer pa težkih tem ne izbiramo namenoma. Bistvo je v tem, da najstniki že ves čas premišljujejo o smrti, seksu, izgubi. In če pogledate literaturo, ki jo pišejo sami, boste ugotovili, da je tisočkrat bolj mračna od tega, kar počnem jaz. Torej, če ne bomo govorili o teh stvareh, jih bomo prepustili, da se z njimi soočijo sami, in to ni odgovorno.
Svetovi, v katere umeščate svoja dela, so mračni, apokaliptični, razkrajajoči se. Bi to lahko razumeli kot metaforo za najstniško čutenje sveta?Vedno sem menil, da je to razlog, zakaj sta distopična in vampirska literatura tako popularni. Pomislite: distopija je vizija razdeljene družbe, v kateri moraš slediti pravilom, ki ti jih nikoli ne pojasnijo, imaš odgovornosti, a nimaš privilegijev, tvoji prijatelji so iskreni in vdani, toda lahko te izdajo, in vsak dan se počutiš, kot da bo jutri konec sveta. To je kakor v srednji šoli! Upravičeno ali neupravičeno – mladi čutijo, da se jim godi krivica. Če jih spoštujem, moram pokazati, da vem, kako se počutijo, in šele potem lahko govorim o dobrih stvareh, prijateljstvu in zaupanju ter mi bodo verjeli.
Starejši pogosto pozabimo na tiste čase.Namenoma se jih ne spomnimo. Ker so bili težki! In nas je sram: »O bog, kaj sem počel!« Ko sem nazadnje poučeval kreativno pisanje, je zelo mlada študentka dejala, da noče sedeti na stolu, temveč na tleh. To je bilo tako tipično najstniško, obenem pa zelo prisrčno. Češ, zdaj pa res nastopa zase, bojuje se in mi bo pokazala, da je samostojna. Seveda sem dejal, naj se, če se tako počuti, usede na tla. V sebi pa sem si mislil, da se bo čez nekaj let malce sramovala tega trenutka, čeprav se ji ni treba! Z veliko nežnostjo gledam na takšne dogodke.
Vsaka srednja generacija se pritožuje nad mlajšo. Današnja pravi, da so se mladostniki s permisivno vzgojo dobro naučili lastnih pravic, a ne tudi odgovornosti.Ah, to prebirate v medijih! Ali veste, koliko britanskih najstnikov se ukvarja s prostovoljnim delom? Ogromno! O tem nikoli ne govorimo. Tekmovanju za nagrado carnegie medal se lahko priključijo dijaki, ki preberejo šest nominiranih knjig, nato o njih debatirajo in izberejo svojega zmagovalca. Lani je sodelovalo 100.000 najstnikov! In kje so časopisni članki o tem? Ne rečem pa, da medgeneracijske razlike ne obstajajo, med drugim spadata sem izguba zasebnosti in dostopnost necenzuriranih vsebin s spleta. S tem se ukvarjam v Hrupu in kaosu. To bo velika tema v naslednjih letih in vprašanje je, kako se je bomo lotili, ker s prepovedjo nikoli nismo in ne bomo nič dosegli.
Vaše junakinje res niso tipično ženstvene in fantje niso nujno možati – ali načrtno premišljujete o tem, kako jih boste predstavili?Pripovedni model s pogumnim, a malce neumnim fantom in pametno punco, ki ga vleče iz težav, me je že pošteno dolgočasil. Harry Potter in Hermiona sta super, a sem hotel nekaj novega. Razmišljal sem, zakaj ne bi mogla biti enako pogumna, enako nespametna in enako pametna. Nisem hotel, da Todd rešuje Violo ali obrnjeno, naj oba delata napake in se medsebojno potrebujeta. Zdaj imamo veliko knjig, v katerih so ženske totalne herojke, toda tudi to je zelo tipsko. Vedno se sprašujem, zakaj ne morejo biti samo človeška bitja. Noro je, da se moramo še danes bojevati za to. Zato sem se tega oblikovanja junakov lotil načrtno, a sem vedel, da bo slabo, če začnem pisati z jasnim naklepom. V tem primeru je bolje, da napišemo esej. Če pa pišemo zgodbo, moramo biti iskreni do sebe – potem bo na koncu v njej vse tisto, v kar verjamemo. Recimo, če hočemo junaka prikazati kot resnični osebi, potem bosta oba enako kompleksna – in glej, že imamo politiko enakopravnosti spolov! Kakšno olajšanje!
V vaši najnovejši knjigi nastopa istospolno usmerjeni junak. Literatura o gejevskih mladostnikih je v Sloveniji praktično neobstoječa. Kako je v Britaniji?Obstaja nekaj knjig na to temo, a ne veliko. Sam nisem slišal ene same pritožbe nad mojim delom. In bil sem celo malo presenečen, moram priznati. Knjigo berejo tako gejevski kot »straight« mladostniki, ki se popolnoma istovetijo z glavnim junakom. Res pa je tudi, da se je v zadnjih petih let svet izjemno spremenil in gejevski mladostniki niso več tako grozno osamljeni kot nekoč, saj se lahko povežejo po internetu.
Trilogija Hrup in kaos ter Sedem minut čez polnoč sta stilistično in strukturno zelo različni. V prvi imamo eksperimente z jezikom in kompleksno pripovedno strukturo, v drugi pa...Druga knjiga je bila veliko olajšanje. Hotel sem nekaj novega, kratko knjigo z izčiščenim jezikom, z druge perspektive, z enostavno, a kljub temu globoko zgodbo. Moja naslednja mladinska knjiga je spet zelo mračna navkljub humorju. Ko pogledam nazaj, ugotavljam, da imajo skupno točko, ne da bi se tega prej zavedal. Govorijo o tem, kako preživeti lastno apokalipso, tisto najhujše, kar se ti lahko zgodi, kako torej živeti po koncu sveta. V nasprotju s tem moje knjige za odrasle govorijo o tem, kako živeti, ne da bi vedeli, kaj nas čaka v prihodnosti.
Vas navdihujejo popularni filmi? Prizori z dečkom in pošastjo v Sedem minut čez polnoč so me spomnili na razne ekranizacije Dickensove Božične pesmi, velikanska drevesa smo nazadnje gledali pri adaptaciji Tolkiena...Včasih navdih res pride iz filma, a se ga ne zavedam. Obstaja prizor, v katerem se drevo nasloni na hišo, iztegne roko in zgrabi Connorja. Vse do samega konca, ko so bile ilustracije gotove in knjiga pred izidom, se nisem zavedal, da sem kopiral sceno iz filma Poltergeist, ki sem ga kot desetletnik znal na pamet, saj sem ga videl najbrž tridesetkrat! Gotovo so name vplivali filmi, ker jih veliko gledam. A vedno pravim: knjiga ni pesem, knjiga je izvedba pesmi. Ker, bodimo iskreni, vse pesmi so že napisane. Zato izberimo dobro pesem in jo zapojmo na nov način. Poskušam peti na svoj način in upam, da se koga dotaknem.