»Jaz sem Republika Slovenija,« se je predstavila revica in njena leva roka se je stegnila proti njemu ter razprla prosečo dlan. Enes jo je posedel za prosto mizo v kotu in ji povedal, da danes strežejo naravne zrezke v omaki in pire krompir, če pa je slučajno vegetarijanka, lahko dobi pohan sir. Republika Slovenija pa je zamrmrala: »S čimer mi usoda postreže, jaz pogoltnem.«

»Naravni zrezek torej.«

»Včasih sem bila bogata, veš? Gradila sem avtoceste in sponzorirala košarkarje Olimpije. Toliko denarja sem imela, da so imeli vsi roke v mojih žepih, jaz pa sem si samo požvižgavala. Joj, kako je bilo veselo. Veš, nekoč sem prodala veliko farmacevtsko podjetje in si kupila letalo. Vsi so se mi smejali, jaz pa sem si še naprej požvižgavala. In kazala na moje nekdanje sostanovalce, ob katerih sem bila videti kot Švica. Poštena, delavna in urejena. In trik je uspel. So me povabili celo v klub evropskih bogatašev. Si lahko misliš? Naivneži. Sploh niso vedeli, da se samo pretvarjam, da me je pod kožo ena sama lumparija. Moji lumpi so bili preoblečeni v skromne ljudi in vsi so jim zlahka nasedli. Eni so si rekli socialisti, drugi osamosvojitelji, tretji uspešni menedžerji in vsi so bili ljubljeni. Še bebci evropski so nasedli njihovim maskam. Ali pa niso in so me ravno zato povabili medse? Kdo bi to zdaj vedel.«

»Ampak kako je prišlo do … no, do tega?« je vprašal Enes in pokazal na njene bose noge.

»Kako? Preprosto. Dvajset let sem jim bila na voljo. Socialistom, osamosvojiteljem, uspešnim menedžerjem in še tisoče drugim, manjšim ribicam. Kolikor so potrebovali, so vzeli. Vse sem jim dala. Ko pa je meni zmanjkalo, so mi obrnili hrbet. Eni so pred menoj skrili denar na tropske otoke, drugi so ga podarili ženam, ljubicam, sestričnam od žene ali sosedovemu hrčku, tretji so se odselili, četrti pa trdijo, da so si oni denar sami prislužili na nekakšnem trgu in naj ga zato vzamem komu drugemu. Vsi skrivajo pred menoj vsak cent, če jim ga hočem na silo vzeti, sem pa pokvarjena kradljivka. Eni pravijo, da ropam reveže, drugi mi pravijo, da sem komunistka. Veš, Enes, edino ko je treba biti proti meni, so Slovenci enotni.«

»Kaj pa tisti tvoj klub bogatašev?«

»Oni!? Lopovi hinavski! Sem mislila, da me imajo radi. Ubožica maloumna. Pa so se samo pretvarjali. Njim sem takole shirana najbolj všeč. A veš, da mi nočejo posoditi našega denarja? Sem mislila, da je naš denar tudi moj denar, pa je v resnici samo njihov denar.«

»Nihče ti noče posoditi denarja, praviš?«

»No, nekateri bi mi ga zelo radi posodili, a bi še revežem, ki jih ti hraniš, dali nižje obresti kot meni. Jaz si tega ne morem več privoščiti. Položnice pa prihajajo. Ti, Enes, si moje edino upanje.«

»Jaz?«

»Da. Ti, Enes Musić, si uradno edini, ki ima tukaj toliko denarja, da ga je pripravljen deliti z drugimi. In zato sem prišla k tebi. Zato stegujem proti tebi svojo roko in te prosim, da jo napolniš s svojimi evri.«

»Ampak jaz ne delim denarja, jaz delim hrano.«

»Reciva temu davek na dobrodelnost. Razumi me, Enes, če moreš. Davek sem želela na dobiček, pa niso pustili. Davek sem želela na luksuz, pa niso pustili. Davek sem želela na nepremičnine, pa niso pustili. Barab je pri nas preveč in davek na barabije ne bo v tej naši demokraciji nikoli izglasovan. Davek na dobrodelnost pa je druga zgodba. Temu se nihče ne bo upiral. Nobenih peticij ne bo, nobenih referendumov, nobenih demonstracij.«

Republika Slovenija je obmolknila. Mislila je smrtno resno in Enes je vedel, da kadar država misli smrtno resno, se z njo ni šaliti, pa naj bo še tako obubožana. Lačna država ni neoborožena država. Takšen je naš svet. Zato je segel v žep, vzel denarnico in njeno vsebino brez besed stresel v levo državno dlan. Ona pa ga je gledala, kakor bi čakala opravičilo, ker se je morala davka na dobrodelnost spomniti namesto njega.

»Se vidiva jutri, Enes.«

»Jutri?«

»Ja, jutri. Pa pojutrišnjem. Pa popojutrišnjem. Luknja v mojem želodcu se ne bo napolnila čez noč. Razumeš?«

Razumel je. Gledal jo je, kako se oddaljuje v svojih trobojnih capah, in preklinjal dan, ko se je odločil biti bebec, ki bo pomagal tukajšnjim revežem. Moral bi vedeti, da se to pri nas ne splača. Moral bi vedeti, da Republika Slovenija pod prste gleda le tistim, ki jih ponosno razkazujejo.