Če ima Kovač prav, in verjamem, da ima, se je vredno vprašati, kaj je razumeti z opredelitvijo »močna država«. Odgovor je lahko tak: močna je država, ki učinkovito in racionalno izvaja aktivnosti, ki se odražajo v njeni nadpovprečni ekonomski uspešnosti, socialni urejenosti in uspešnem trajnostnem razvoju. Temeljni pogoj, da država postane »močna«, je njeno učinkovito upravljanje, ključni dejavniki takega upravljanja pa so trije: dosledno spoštovanje etičnih norm, še predvsem poštenosti; znanje, še predvsem o menedžiranju velikih sistemov; demokratičnost kot usmeritev, po kateri država prednostno zadovoljuje interese večine državljanov in ne kapitala.
Oznako »močna« država si je vredno ogledati še z enega, precej drugačnega vidika. Država je namreč bolj ali manj »močna« tudi v primerjavi z drugimi državami. Zelo človeško je, da želi biti v tej primerjavi v prednosti, torej močnejša od drugih. (V teh časih je bolj kot vojaška aktualna ekonomska moč). Ko gre za uresničevanje te usmeritve, pa se v praksi ne ravna vedno etično. Primer za to je, kako močne države šibkejšim vsiljujejo vprašljive usmeritve neoliberalizma, po katerih je »šibka« država pogoj za učinkovito delovanje trga in torej tudi za njeno ekonomsko uspešnost. Ta državni egoizem – lahko bi mu rekli posodobljeni kolonializem – se ta čas lepo kaže v razmerjih med Nemčijo in nekaterimi državami južne Evrope vključno s Slovenijo. Oglejmo si po pomembnejših korakih, kaj se je v preteklih letih dogajalo in se še dogaja v teh razmerjih:
1. Evropa je pred leti uvedla enotno valuto evro (Slovenija ga je prevzela 1. januarja 2007), s čimer so se države odrekle delu svoje suverenosti in jo prenesle na Evropsko centralno banko (ECB), ki ima sedež v Nemčiji, ta država pa tudi sicer odločilno vpliva na njeno politiko. V tej zvezi ne gre prezreti, da je ob vseh prednostih, ki jih ima skupna valuta, država brez lastne valute nekoliko ohromljena, predvsem v sposobnosti obvladovanja kriznih razmer.
2. Po uvedbi evra je v enem delu držav EU kredit postal veliko cenejši in dostopnejši. Evro je zato spodbudil njihovo zadolževanje, še predvsem pri nemških bankah. Tako pridobljena sredstva so v teh državah močno povečala tržno povpraševanje, še najbolj po blagu iz uvoza, od povečanega uvoznega povpraševanja pa je daleč največ pridobila Nemčija.
3. Leta 2008 udari splošna finančna kriza. Države, ki so se pred tem prezadolžile, naj bi sedaj svoje dolgove dosledno vračale, česar pa objektivno niso sposobne storiti. Nemčija jim zato posredno preko Bruslja v pristni neoliberalni maniri diktira, kako ravnati, da se bodo usposobile za vračanje kreditov: sama država naj manj troši, manj naj bo sociale, razproda naj se državno premoženje, predvsem pa naj država naknadno prevzame jamstvo za vračilo kreditov komercialne narave. Na primeru Slovenije se ta politika v grobem kaže tako: a) tuje banke bodo do zadnjega centa dobile povrnjene svoje kredite, dane domačim bankam, saj je jamstvo za to morala prevzeti država; b) tuje banke nam za nove zadolžitve, v katere je država v velikem delu primorana zaradi vračila prejšnjih dolgov, zaračunavajo izjemno visoke obresti in nam bodo tako v prihodnjem letu zgolj po tej poti državni proračun olajšale za milijardo evrov; c) potisnjeni smo v položaj, da bomo morali tujcem poceni razprodati državno premoženje; d) s sanacijo bančnega sistema, kakršno so nam vsilili, bomo številna podjetja, ki niso bila v lasti države, najprej podržavili in jih nato poceni razprodali.
Koncept neoliberalizma pa ni edino orodje, ki ga močne evropske države, še predvsem Nemčija, učinkovito zlorabljajo za uresničevanje svojih nacionalnih interesov oziroma interesov njihovega velikega kapitala. Tudi EU podobno zlorabljajo. Poskrbele so namreč, da je upravljanje te skupnosti, ki ga izvaja administracija v Bruslju, vse prej kot učinkovito, pa tudi za to, da je vsakršna sistemska sprememba v EU predvsem odvisna od tega, ali ustreza interesom Nemčije.
Neoliberalna politika, ki jo močne evropske države vsiljujejo šibkejšim, pa ni ključni razlog za težave, v katere smo kot država zašli. Še veliko pomembnejše je to, da svojo državo slabo upravljamo. Njeno upravljanje je začelo resno pešati po letu 2004, ko je vladno krmilo prevzel Janša. V letih njegovega prvega mandata se je namreč Slovenija v tujini dodatno zadolžila za več kot 20 milijard evrov (gre za skupen in ne le za javni dolg), ta ogromna sredstva pa smo porabili za vse drugo, le za krepitev konkurenčnosti gospodarstva ne, in danes delujejo kot mlinski kamen, pod težo katerega se nam država sesuva. Ob razumni ekonomski politiki se nam to ne bi moglo zgoditi. Te seveda ni bilo, to pa ni edina Janševa napaka. V duhu pristnega neoliberalizma – pri tem mu je pridno pomagala skupina mlajših, v tujini šolanih ekonomistov – je tudi sicer dobro skrbel za »šibko« državo; močno je namreč spodbudil hiranje pravne države, neetično poslovno ravnanje (korupcijo) in neučinkovito upravljanje državnega premoženja, vse to pa je resno prizadelo delovanje trga. Janšo je kot predsednik vlade nasledil Pahor, ki pa žal zahtevam tega položaja tudi ni bil dorasel.
In kaj nam je storiti? Predvsem potrebujemo etično in učinkovito upravljanje države, ključ do te rešitve pa obvladuje ta čas predsednica vlade. Ta se sicer svojega posla še uči, a ne moremo mimo tega, da nam bo spričo politične ureditve, ki jo imamo, vladala še najmanj dve leti. Če bi le zmogla dovolj modrosti in se svojega dela lotila tako, kot v prej omenjenem intervjuju svetuje Bogomir Kovač, bi lahko rekli, da se vidi luč na koncu tunela. Kar nekaj optimizma pa vzbuja tudi to, da Nemčija očitno spoznava, da je šla predaleč z neoliberalnimi zahtevami, ki jih vsiljuje šibkejšim evropskim državam; to se da sklepati tudi spričo blagih ocen, ki nam jih je Bruselj pred kratkim namenil glede kriznih aktivnosti sedanje vlade.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana
