Bistvena razlika, ki jo je mogoče opaziti pri današnjih podobnih aferah (razen te, da pri nobeni ne gre le za kos mesa), je ta, da nihče niti ne pomisli na bolezensko nagnjenost h kraji: pohlep, okoriščanje in ropanje so tako vsakdanje sestavine obnašanja, da so postale že skoraj sprejemljive – vsaj če gre za nas, naše prijatelje ali zaveznike.

Druga razlika je ta, da je v prejšnji državi afera prišla v javnost izključno po volji politikov, kadar je bilo treba znanega posameznika izgnati iz javnega življenja, danes pa je politika samo eden od virov »raziskovalnih« novinarjev, čeprav glavni. Drugi vir so državljani očividci, ki se jim nepoštenost upira in jo želijo javno obelodaniti. No, taki posamezniki, seveda izjemno redki, so se našli tudi v prejšnji državi in še danes veljajo za vzor državljanskega poguma.

Tretja razlika je končni efekt afere: kazen za greh. V prejšnji državi je vsako razgaljanje pravega ali izmišljenega grešnika pomenilo tudi njegovo obsodbo. Danes javno ogorčenje še ne pomeni kazni za tistega, ki je nekaj zagrešil. Če zadeva ugasne po kratkotrajnem viharju, jo je najverjetneje res sprožil kak raziskovalni novinar ali mali državljan pravičnik, ki se je dokopal do obremenilnega podatka. Če pa se medijski pritiski stopnjujejo in kulminirajo z izgonom grešnika iz raja, smo lahko prepričani, da jo je medijem posredovala politika, ki želi izločiti enega od svojih članov.

To se je zgodilo pri zadnji kazni: odstopu ministra za gospodarstvo. Morda je bila nesposobnost glavni razlog, da so si nekateri želeli njegovega odhoda, vendar je imel močne zaščitnike in treba je bilo najti kak njegov greh. Ni se bilo treba truditi: minister se je zapletel v hud konflikt interesov, v svojo obrambo pa je lagal in predvsem razkrival, da se mu ne zdi popolnoma nič sporno, če kot minister sebi kot podjetniku namenja finančna sredstva, če noben zakon tega izrecno ne prepoveduje. Žal tako misli tudi predsednica vlade: ko mu je bila prisiljena svetovati, naj odstopi, se mu je zahvalila za dobro in korektno delo in dodala, da tudi po mnenju protikorupcijske komisije ni naredil nič nezakonitega. In razglasila je njegovo ravnanje kot izpolnjevanje visokih standardov z besedami: »Naj takšni visoki standardi, ki so jih nekateri omenjali v zadnjih dveh dneh, postanejo praksa v politiki in naj jih spoštujejo tudi tisti, ki so dva dni obtoževali ministra Stepišnika.«

Morda bo nekdanji minister postal kandidat za nagrado »najbolj etično dejanje leta«. Ampak imel bo resno konkurenco iz istega vladnega tima: črnograditeljskega ministra Igorja Maherja, ki je s kratkostjo svojega mandata prvak v hitrosti izpolnjevanja visokih standardov.

Eno je gotovo: kazen, ki jo doživijo ljudje iz javnega življenja, ni v nikakršnem sorazmerju z velikostjo zagrešenega dejanja. Poznamo politika, ki so ga mediji in javnost morda dosmrtno izključili iz političnega življenja zato, ker je v ustni izjavi zamolčal podatke o delu svojega premoženja, čeprav ga je predpisano prijavil. Drugi politiki ga niti ne prijavijo in celo ne znajo razložiti, kako se je znašlo na njihovem računu, pa se jim nič ne zgodi.

Ali je na te politike namigovala predsednica vlade, ko je poudarila, da bi se visokih standardov morali držati tudi tisti, ki so obtoževali gospodarskega ministra? Ali je mislila na vodjo stranke, ki govori o visokih političnih standardih te koalicije, pa se javno ni ogradil od darila ministra za zdravje njegovi ženi zdravnici v obliki koncesije, ki je država sploh ne potrebuje? Ali je mislila na drugega ministra, ki se je skoraj brezplačno in skupaj z družinskimi člani vozil z državno letalsko družbo? Ali je mislila na tretjega ministra, ki je dopustil (ali preskrbel) zaposlitev za zeta in hčerko donedavnega predsednika ustavnega sodišča na eni od ambasad? Ali je ciljala na četrtega ministra, ki je oznanil, da namerava legalizirati luksuzne črne gradnje, dan potem, ko so njegovi inšpektorji porušili kolibo anonimnega državljana? Ali je ciljala nanj in njegove uslužbence, ki so dopustili, da se jim je na očeh razmahnilo kupovanje zdravniških spričeval in vozniških dovoljenj?

Koga je imela v mislih predsednica vlade?