Dobičkarji medgeneracijskega konflikta, 2.

Najprej moram s kančkom cinizma ugotoviti, da nisem vedel, da sem tako zvit in aktiven soustvarjalec te zlovešče vladne strategije. Kot položajni uradnik sem se doslej soočal prej z nasprotnimi očitki različnih vladnih funkcionarjev, ki jih moti moja javna kritičnost do posameznih ukrepov vlade. Kolega Lukič ve vsaj za en tak primer.

Mojo izjavo velja razumeti kot načrtno sočno ilustracijo izjemne segmentacije na trgu dela. Slovenija se uvršča v sam vrh evropskih držav po začasnih in fleksibilnih oblikah dela med mladimi. Tisti, ki šele vstopajo na trg dela (mladi) ali pa so iz takšnega ali drugačnega razloga z njega izpadli (med njimi tudi starejši in nizko kvalificirani delavci), so v izrazito neenakopravnem položaju pri dostopu do dela v primerjavi s tistimi, ki so že na trgu dela. To dejstvo breme fleksibilnosti in nizke stroškovnosti, ki jo vedno bolj vneto iščejo delodajalci, v še večji meri prenaša nanje. Tako so dvojno kaznovani. Ta fenomen je sicer sistemskega značaja. Prisoten je bil že pred krizo, ki jo tako pogosto krivimo za vse težave. Vendar pa tega zaradi velike izobraževalne vključenosti, še dokaj stabilne in naravne dinamike zaposlovanja v javnem sektorju, pozitivne gospodarske rasti in nekaterih drugih razlogov v praksi niti nismo opazili. So pa že takrat nekateri indikatorji, kot je na primer rast tako imenovanega sindroma hotel mama, nakazovali, da celo v razmerah izjemne gospodarske rasti nismo uspešni pri vključevanju mladih na trg dela. Kriza je stanje zgolj zaostrila in poglobila do te mere, da lahko danes govorimo že o ekscesnosti situacije, ki je ni več mogoče tolerirati. Ob tem se je treba zavedati, da ima (kvalitetna) zaposlitev pri mladem posamezniku več funkcij. Po navadi predstavlja tudi vstopnico v svet odraslosti in s tem prehod posameznika iz koristnika bonitet socialne države v aktivnega soustvarjalca skupne blaginje. Zato je hitra in učinkovita inkluzija mladih v svojem bistvu v interesu vseh generacij, ne samo mladih.

Ključno je vprašanje, kako to nezadovoljivo stanje presekati. Če parafraziram samega sebe, bi, prosto po Debeljaku, lahko identificirali dva skrajna principa. Prvi je »divji zahod za vse«. V celoti soglašam z Lukičevimi strahovi, da bi bila to najslabša možna pot. Kratkoročno bi (po)polna fleksibilizacija trga dela verjetno res okrepila konkurenčnost mladih in njihovo dostopnost do dela, dolgoročno pa bi gotovo latinizirala našo državo. Zakaj mi sindikalist Lukič posredno pripisuje to ambicijo, si ne znam odgovoriti. Druga možnost, s katero se spogleduje kolega Lukič, je »postsocializem za vse«. Všečna rešitev, ki pa žal nima stvarne podlage. Interesne skupine, ki s takšno salonsko držo gradijo svoje politike, v realnosti zgolj utrjujejo status quo, ki je izrazito družbeno nepravičen predvsem do mladih. Ta pa, paradoksalno, vodi ravno k temu, kar Lukiča skrbi – k neizogibnemu medgeneracijskemu konfliktu. Še več. Ker je po nekaterih podatkih trenutno že celo 90 odstotkov novih delovnih mest možno okarakterizirati kot nestabilna, bomo ob takem trendu čez 15, 20 let resnično prišli do stanja »divji zahod za vse« na trgu dela.

Sam zagovarjam drugačen, na razumnem kompromisu utemeljen pristop. Menim, da je z ustrezno kombinacijo »gasilskih« in sistemskih ukrepov ter ob sledenju politiki drobnih, a odločnih korakov v pravo smer možno priti do rešitev na relativno neboleč način. Ponujam majhen, vendar zelo ilustrativen primer, ki ga sindikalist Lukič gotovo pozna. Obstaja ideja, da bi se doseganje med vlado in sindikati dogovorjenega cilja po znižanju števila zaposlenih v javnem sektorju za en odstotek na leto dalo slediti tudi po kakšnem bolj inovativnem modelu. Recimo »–3%+2%>–1%«, ki bi odprl njegovo skorajda hermetično zaprtost. S tem bi prispevali tako k večji zaposljivosti nekaterih poklicnih profilov mladih kot tudi naravnemu pritoku svežih idej v sistem. Dolgoročno pa tudi k temu, da ne bomo imeli čez nekaj let najstarejšega, najbolj rigidnega javnega sektorja daleč naokrog. Hkrati bi se tako lažje izogibali absurdnim zapletom, kot smo ga pred časom spremljali v primeru zaposlovanja mladih zdravnikov.

Po mojih informacijah so sindikati proti takšni rešitvi. Verjetno tudi zato, ker se bojijo odpiranja zamrznjene možnosti odpuščanja javnih uslužbencev iz poslovnih razlogov. Uveljavitev predlaganega modela bi zahtevala minimalno uveljavitev tega zakonsko predpisanega principa. Res minimalno. V skoraj 13 letih uradniškega dela sem spoznal kar nekaj uslužbencev, ki očitno ne želijo prispevati k skupni blaginji. Zato se mi zdi vztrajanje pri zahtevi po nedotakljivosti obstoječih delovnih mest v trenutni situaciji nerazumno, do mladih pa izrazito nepošteno.

Za konec naj poudarim, da imajo predstavniki sindikatov vso pravico, da branijo interese svojih (zaposlenih) članov. Vendar pa se morajo počasi tudi sprijazniti, da jim takšna drža pogosto ne daje legitimnosti, da se hkrati postavljajo v prve vrste branilcev interesov mladih na trgu dela.