Nihilizem

Mogoče je opisana sebičnost dobro sedla na našo svetovnonazorsko razcepljenost in infantilno iskanje rešitelja (kar je slovenska lastnost ne glede na svetovni nazor). Vsesplošno zahodnjaško kapitalistično uporabljanje religije za površno, konzumno, pogosto vsebine bolj kot ne prazno maniro je slab duhovni kontrapunkt prepričanju ateistov, da je človek zgolj biološko-psihološko-socialno bitje. Tako smo se znašli v vakuumu idej in prepričanj, kjer se je zgubil smisel in kompas. Duhovna komponenta je dandanes res svetovna sirota, pri nas ima pridružene samo še naše specifičnosti. S pomanjkanjem resnične duhovne plati lahko upravičimo vse neetične, krute in brezčutne dogodke na našem planetu. Človek je strl vse ideje, da mu kdo ali kaj postavlja omejitve, postal je najmogočnejše bitje na Zemlji in še čez… V to izgubljeno duhovno (v smislu razumsko-spoznavnega, ne zgolj religioznega pomena!) plat človeka se je naselil nihilizem.

Nihilizem govori o pomanjkanju vsakršnega smisla. Vedno težje najdemo nekoga, ki mu je mar za širše dobro, ki bi se odrekel vzgibom, željam, moči, nespameti, neumnosti…, ker bi pomislil na druge; ki se ne bi počutil »zmagovalca«, če je pretental vse in vsakogar, še posebej »sistem«, »državo«. Ker ne razumemo, da je v bistvu govor o nas samih, da smo napadalec in žrtev mi sami, tesno odvisni drug od drugega, planeta in časa, v katerem živimo. Odgovorni se borijo proti fragmentiranemu družbenemu telesu z birokratizacijo, ki pa zgreši povezovanje, cilj in pogosto služi sama sebi, se sonči v svoji premoči ali zmedeno vzpostavlja nadzor. Nadzor je gotovo eden od temeljnih dejavnikov, če želimo, da kateri koli sistem deluje. Vendar udejanjanje zgolj nadzora, ki odvzema druge pomembne elemente v delovanju sistema, posamezne sestavne dele tega sistema potisne v pasivno nemoč. Tako vodenje deluje na ljudi, ki so vključeni kot »delavci, izvajalci nalog«, vsaj omalovažujoče, infantilizirajoče, če ne še huje. Kam bi prišli, če ne bi mogli zaupati avtobusnemu šoferju ali policistu sredi ceste?

Sedanja situacija družbenega nihilizma jemlje smisel vsakemu posamezniku. Elita s tv-ekranov in iz časopisov nas poimenuje – spet – »mali ljudje«. Malega človeka vedno znova navdajajo z občutkom, da je odveč, da je zguba. Zanimiva je naša pasivna drža do tega očitka! Vojnovićeva misel, da se (lahko) sedaj vsak počuti, kot da je zamudil priložnost (da bi iz malega tajkuna postal veliki), je zelo resnična. Zaradi skrite iluzije, da se nam bo uspelo prebiti med izbrance (ki dokazujejo, da je vse mogoče), pristajamo na neoliberalni kapitalistični sistem. Mantra o prevelikih apetitih malega človeka je zadetek v polno. Nagovarja ravno to skrito idejo, da bomo zadeli na kapitalistični loteriji in se pomaknili med »Velike ljudi«. Obenem pa nas opominja na naš (mali) pohlep in vzbudi (skoraj) pozabljene občutke krivde. Ker je bil nedavno odnos do življenja bolj radosten, je to dodaten dokaz krivde. Te obtožbe odvzemajo pripravljenost in odločenost »malega« posameznika (iz te »krive« množice), da razmišlja s svojo glavo.

Vendar se življenje konkretno in dejansko vedno odvija v vsakem posamezniku. Vsak posameznik šteje! Vsak od nas ima vpliv na vsakogar, s komer pride v stik. S tem spoznanjem nismo več »mali« ljudje! Postanemo subjekt v svojem življenju. Zgodovina uči, da še tako »neznaten« posameznik lahko močno zavrti kolo zgodovine. Trenutni občutki odvečnosti, nemoči, nihilizma vsepovsod po svetu »majhne« ljudi delajo za še večje žrtve. Potencialno je to lahko zelo nevarno. Bolj ko si nemočen, bolj potrebuješ »junake«. Junaki so ljudje, ki drugim pomagajo odpirati obzorja za nove možnosti. V časih hudih napetosti spregledamo možnosti in priložnosti, da so junaki lahko pošteni, pravični in humani do drugih, da ni njihov osnovni moment premoč (čeprav samo hipna, v samomorilskem proženju eksploziva – v konkretnem in simbolnem smislu…).

Razširjanje novih obzorij izhaja iz človeške sposobnosti, da se učimo drug od drugega. Poleg konkretnih znanj se učimo tudi odnosov, kako biti drug z drugim. Najbrž še nismo v svoji kratki državnosti imeli priložnosti vzpostaviti družbene strukture, ki bi učila mlade misliti s svojo glavo – sistemi, prepričanja in vsakdanjost se počasi spreminjajo, še posebej, če ni vizije. Iz ubogljivosti, ki jo zahtevamo v začetku šolanja, se naši mladostniki (večinoma) znajdejo brez pravih vsebin v obdobju veseljačenja. Včasih se med njimi najde še kak upornik (doma, v šoli, malo vandalizma ponoči), potem pa spet zdrsnejo počasi kot dvajsetletniki nazaj v naročja družin, iz katerih prihajajo. Zapravili smo njihove priložnosti, služb ni, mogoče niti dela ni veliko, šolali smo jih v poklice, ki smo jih čez noč razvrednotili do temeljev. Mladi tako postajajo žrtve zunanjih in notranjih okoliščin (ne le osebno-značajskih, ampak tudi izobrazbeno-vzgojnih, družbeno in etično razvojnih).

Patologija nihilizma zanika, da smo ljudje svobodna bitja, ki izbiramo. Seveda ne moremo izbirati okoliščin (ali pa celo lahko – mnogi sposobni namreč že zapuščajo to deželo nihilizma), izbiramo pa lahko svoj odnos do okoliščin. To je naša človeška sposobnost, pravica, po Hannah Arendt celo naša dolžnost. Ali se bomo odpovedali pravici do mišljenja, nečemu, kar nas dela človeške, samo zaradi krize? Zavzetost je tisto, kar lahko vsak pri sebi najde kot svoj prispevek k zmanjševanju sebičnosti. Vsako delo lahko opravljamo zavzeto, usmerjeno na drugega, ne (zgolj) za lastno korist.

Že dolgo je jasno, da ljudje potrebujemo delo, da lahko kultiviramo svojo ustvarjalnost. Potrebujemo delo, ki ne uniči telesa in/ali duha. Iskanje poti do spoštovanja, do svojega mesta med soljudmi, je univerzalna potreba. Če je vse, kar je povezano z delom, usmerjeno samo v tekmo, podira priložnost za bolj humane odnose. Poveličevanje skrbi samo zase pri tistih, ki so na vrhu predatorske lestvice, zmanjšuje njihov občutek za človeško, subjektivno bistvo tistih, ki so jim podrejeni. Sramotnih ravnanj z »zelo malimi« ljudmi ne manjka!

Znana bančnica je omenila, da še desetletja ne bo konec nepravične delitve bogastva. Tega dejstva ne moremo spremeniti. A naša izbira je, kako bomo sami prispevali k temu. Koliko bomo gledali samo vsak nase in koliko bomo imeli v svojem obzorju skupnost ljudi. Ne skupnost istih in enakomislečih, ampak človeško skupnost z vsemi njenimi nerazrešljivimi konflikti, različnostmi, dilemami, kar pa še ne izključuje možnosti skupne vizije. Če zgubimo ali sploh ne razvijemo ideje o smislu, lahko to praznino nadomeščamo z voljo po moči, mnogi pa z željo po (brezkončnem) hedonističnem užitku. Tako nas je kriza zanihala iz užitka potrošništva v stalen stres, ki ga vzdržuje klima, napolnjena s »kriznim govorom«. Ljudje pa za svoje zdravje potrebujemo neko bazično stopnjo ravnotežja; nobena skrajnost ni ugodna, niti popolna odsotnost napetosti niti stalna obremenjenost. Zdravo ravnotežje lahko omogoči le jasna postavitev smisla in cilja. V primeru kolektivne motnje potrebujemo kolektivni cilj in prevetritev etičnih podstati družbe, da bodo posamezniki lahko doumeli svoje mesto in svoj resnični pomen za skupnost.

Iskanje smisla v življenju pa nastaja iz notranje napetosti. In, kako dvorezno, seveda prinaša notranjo napetost. Če bi mogli v svojih osebnih sporih in našem zgodovinskem sporu drug drugemu priznati trpljenje, bi to v resnici edino lahko omogočilo spravo.

Postaviti si cilj, ki bi nam pomagal najti upanje, je edini izhod iz nihilizma. Če je še komu sploh mar za »male« ljudi. Brez upanja je negotovost neznosna. Je pa tudi svoboda negotova, ne le kriza! In velikodušnost je izraz svobodne izbire, volje, hotenja. V samem jedru humanosti je, da usmerimo svoja hotenja in ravnanja v preseganje lastnih, sebičnih teženj. Ni pravega zadovoljstva v lastni sreči, če so drugi nesrečni. V zelo socialno razslojenih deželah to lahko dobro vidimo in občutimo. Življenje bogatih, »srečnih«, poteka v getu visokih ograj in oboroženih varnostnikov, na zemljevidih mest so označena nevarna območja… Kdo si želi tega? Šele v preseganju sebičnosti je priložnost za samouresničitev in doživljanje polne človečnosti. Obsedenost s sabo človeku ne prinese tistega zadovoljstva, ki ga želi. Občutek izpolnjenosti in »prave« sreče nastopi kot vzporedni učinek, ne kot osnovni cilj življenja. Pogum pomagati drugemu, drugačnemu pa za majhen drobec čisto zares spremeni svet, prispeva delež k prijaznosti. Vse, kar se dogaja na svetu, je vedno le srečanje ljudi. In vedno bi lahko teklo tudi drugače!