Campanella

Takih nekaj tednov blaženega miru sem preživel zadnji mesec, ko sem se preselil z ženo v Bratislavo. A nemogoče je dalj časa živeti v sijajni osami. Med dolžnosti soproga diplomatinje ne sodi, da jo spremlja na, kakor si predstavlja javnost, bakanalije, pač pa predvsem na kulturne dogodke.

Po tem ovinku se kmalu pritihotapi nazaj tudi domovina.

* * *

Japonci so ob 20-letnici svoje diplomatske prisotnosti tu v Bratislavi priredili koncert Fujiko (Fudžiko) Hemming, 80-letne koncertne pianistke švedsko-japonskega porekla, ki je zaslovela na stara leta, pravzaprav potem, ko so menedžerji odkrili, da je mogoče uspešno tržiti njeno življenjsko zgodbo. Še mlada je oglušela na eno uho, leta zatem pa še na drugo. Živela je nasploh v hudi revščini, med drugim je bila hišnica ali čistilka v neki psihiatrični ustanovi, kjer je občasno pomirjala ali vznemirjala paciente z igranjem na klavir. Po dveh letih popolne gluhote se ji je povrnil drobec sluha v enem ušesu. Ko se je že stara vrnila umret na Japonsko, so tam posneli o njej (leta 1999) dokumentarni film, in ta je v hipu naredil iz nje megazvezdo, še posebno v ZDA in na Japonskem. Začela je snemati – posebej uspešen je bil prvi CD, imenovan po Paganinijevi/Lisztovi zvončkljavi Campanelli, ki se je prodal v 2 milijonih primerkov; in nastopati – tako komercialno kot tudi humanitarno. Na Japonskem je prejela štiri letne nagrade za najboljši CD resne glasbe.

Post festum mislim, da bi bil profesor Zupan iz Razrednega sovražnika kar zadovoljen z njo.

Nastopila je v suterenski dvorani bratislavske VŠMU (Visoke šole za muzne umetnosti). Opravljena je bila v pisan japonski kimono, in ko sem jo zagledal, kako drsa iz sosednje predsobe, kot da je bila še pravkar pila jutranji čaj v budoarju, sem to boemskost vzel kot potrditev slutnje, da bom priča predvsem razvedrilni točki, nečemu, kar si ljudje sicer pogledajo (in polajkajo) na youtubu.

In res je bil že sam spored sestavljen iz nezahtevnih komadov, v prvem delu predvsem zgodnjega Chopina. Vse je odigrala v istem tempu oziroma brez upoštevanja tempov, kakor da bi skušala s preigravanjem hitrih kadenc dokazati, da ji sluh še služi in da so prsti še hitri. Vtis, ki ga je dajala, je bil mehaničen: kot pri prizadevnem otroku, ki bi rad staršem dokazal, da se je res učil, pa zato še pospešuje. Najprej sem sicer mislil, da je kriva akustika, kajti toni so se kar »lepili«. A ostali so zlepljeni tudi med redkimi upočasnitvami, ki so se zaradi tega zdele naporne, celo napornejše od galopirajočega topota kadenc. Dvomljivci lahko najdejo Campanello na youtubu, pa naj primerjajo njeno izvedbo s Kissinovo.

Ob odmoru sva se z ženo diskretno odstranila, nekaj zaradi tega, da ne bi ušesa še naprej trpela, še bolj pa, ker sva imela ob devetih biti v kinu. Zadnja moja impresija s te prireditve je nastala, ko sva odhajala, ob pogledu na številna japonska dekleta, najbrž dijakinje in študentke mednarodnih šol, ki so se ostro delila na dva tipa. Prvega so sestavljale mične, zrihtane punce v fensi kostimčkih; drugega mične, zrihtane punce v fensi rekelcih, ki so bile praviloma za glavo višje. Šlo je za zaznavno prevaro: te druge so bile mladeniči, ki so nosili umetelno pobarvane in oblikovane pričeske, okrog oči pa diskretno maskaro, ki je poudarjala gracilnost njihovih ličnic in žar njihovih temnih zenic. Bili so, skratka, tisti novodobni večni adolescenti, o katerih sem bral, da se tja do tridesetega leta ne družijo z dekleti, ker bi jih motile pri igranju igric. Tudi tu v dvorani sta bila spola vsak zase, le s to razliko, da so bili fantje praviloma osamelci, punce pa so se držale druga druge po parih. Ker sem že v letih, ko kdo ve zakaj postane človeku bolj mar tega, kaj se bo s svetom godilo po njegovi smrti, sem hočeš nočeš vzdigoval obrvi.

* * *

A že smo v kinu. Na tukajšnjem filmskem festivalu »prvega in drugega avtorjevega filma« je Bičkov debitantski Razredni sovražnik prejel nagrado žirije kot najboljši film, Igor Samobor pa za glavno moško vlogo. Rok Biček sam je kot režiser prejel nagrado mednarodnega združenja kritikov Fipresci. Mislim, da so vse te nagrade povsem zaslužene, kajti film je presežen, namreč presežen v najboljšem pomenu besede, kakor je presežna občutena klavirska igra, pri kateri levica ne ve, kaj počne desnica (pa se vendar harmonika in melodika čudežno ujameta). Bila sva priči nečemu, kar je prav nasprotno nastopaštvu: vse sicer nedvomno navzoče poskuse ugajanja publiki je režiser s komaj kaj zamude vestno zavračal in razkrinkaval. Ne bom opisoval zapleta/razpleta, ki je zdaj po tolikšnih pohvalnih kritikah že dobro znan; glavno mi je pač psihološko dejstvo, da se gledalec nikakor ne more za stalno identificirati, ker se vsaka od figur, v katere skuša sprojicirati svoje nazorsko strinjanje, kmalu izmuzne v svojo razveljavitev. Pri nekaterih polifonijah odloča to, da ima vsaka figura svoj prav (kakor je recimo pri Dostojevskem); tukaj pa gre za antipolifonijo, v kateri nobena figura nima prav (pa čeprav vsaka trmasto misli, da ima prav). Vezivo vsega skupaj pa je popolna nezmožnost kakršnekoli komunikacije, ki se razpenja med dvema generacijama (staršev in otrok, učiteljev in dijakov), pa tudi znotraj obeh generacij (torej posebej znotraj krogov staršev, pedagogov, dijakov) in celo med dvema jezikoma (nemščino in slovenščino).

Odsotnost jasnega interpretativnega »ključa« seveda omogoča razne interpretacije, med njimi tudi slaboumne. Eno takšno lahko sam prispevam za komično sprostitev: razred je Evropska unija, Simona je njen moralni bankrot, sošolci so (razen piflarja) južne članice, nemščina je ekonomija, profesor Zupan Nemčija, prejšnja, blagohotno popustljiva profesorica je LDS ipd., ravnateljica je Bratuškova, hišnik pa ubogo slovensko ljudstvo, ki mora nazadnje vse to popucat...

Pri izhodu se je ponujala glasovalna skrinjica, na lističu so bile ocene od 1 do 5, obkrožil sem »odlično« in šele zunaj od znanca zvedel, da je pri Slovakih št. 5 oznaka za »katastrofo«, »vyborna« pa da je vselej enica. Upam, da nisem s tem lapsusom prikrajšal avtorjev za nagrado publike.

* * *

Film je pri dramatičnem stopnjevanju konflikta tako spreten, da gledalec za tisti dve uri »odloži svojo nejevernost vkraj«. Tako recimo sprejme hermetičnost, ki izključuje širni svet: kje so, na primer, drugi člani profesorskega zbora, kje obvezne raznašalke tračev? Kje je svet šole, kje politika? Kje Pop TV in dan zatem še capljava TVS?

In kaj je s tem Zupanom? Odkod prihaja? Slišimo, da je bilo tam drugače? Je vodil zaporniške tečaje? Zakaj da bi vskočil kot suplent mladi nosečnici? Je kazensko premeščen? In kako da ravnateljica o tem nič ne ve?

Ali mu je otrok mar ali ne? Svojemu ljubljenemu Thomasu Mannu sledi predvsem eksistencialno, kot shizoidnež: vidimo, da ne trza na ženske čare, tudi za Simono se ne zmeni, ker je luštna punca, ampak ga pritegne njen potencialni elitizem, to, da deklica igra klavir. In tako kot Mann svojim otrokom, ki so, kot je dobro znano, v življenju ob vsej javni uspešnosti doživljali zasebne bankrote kot samomorilci ali spolni dezorientiranci, ji takoj postavi letvico previsoko, da bi jo bilo mogoče preskočiti. Ni mu dovolj, da se deklica skuša izraziti skozi glasbo, ampak zahteva od nje zavzetost, predanost, »tehniko«, zahteva, skratka, naj se izneveri svoji »izgubljeni generaciji«. Ne razume tistega, kar razume vsak pravi pedagog (in celo Thomas Mann, ko gre za recimo Hansa Castorpa iz Čarobne gore), da mora biti vsak pubertetnik najprej Versager (»luzer«); da se moraš najprej izgubiti, preden se lahko sploh začneš iskati.

Profesor do konca ne razume, da je ravno zaganjanje dijakov vanj obenem že samoiskanje. Človek se lahko samo vpraša, kako grebatorski so bili šele njegovi starši, pa v kakšne šole je hodil, da so ga čustveno tako poplitvile in nasršile, da niti ponujene kave ne more sprejeti.

Ko sva že sedela v taksiju, se je režiserjev iluzionizem začel izgubljati in na lepem je zasijalo izza intelektualnega zastora dotlej skrito sporočilo. Ne govorim o ustvarjalni, dramaturški intenci, ampak o čutnonazorski sparitvi med objektivnim svetom tam zunaj, v Sloveniji, in subjektivnim svetom tu notri, na platnu, ki omogoča, da uzremo realnost prvega skozi drugo in drugega skozi prvo. To sporočilo je tako prikrito, da bi ga bil najbrž za vselej prezrl, če ne bi bilo tistih japonskih gracilov, ki so me duševno naravnali nanj. Ob spominu nanje me je namreč prešinilo, da ob vseh sijajno odigranih, živih miniaturah Razrednega sovražnika ni med dijaki in dijakinjami niti najmanjše iskrice spolne privlačnosti.

* * *

Film se, ko se vprašaš o tem, pokaže v retrospektivi tako do konca aseksualen, kot da bi prikazoval otroke v vrtcu. Spominjam se samo dveh spolno obarvanih verbalizmov (očitka pedofilije in metafore o »stisnjeni p...«). Potem je tu še (en edincat) parček, Tadej in njegova čustveno zakrčena punca, a med njima je tako malo kemije, da sem ju imel za osirotela brata in sestro, vse dokler niso že bolj proti koncu filma omenili, da sta fant in punca.

Zame, ki sem pri petnajstih še vedno nedolžen obupoval, češ da sem zamudil zadnji vlak v Normalnost, je takšen prikaz razrednega življenja tako docela nemogoč, da sem si sprva rekel, da gre pač za iste vrste redukcijo kot pri izrezanju zunanjega sveta. Ali pa za dramaturško zamolčanje, potrebno zato, da bo Tadejeva punca, ki se vseskozi vede, kakor da bi vedela kaj več, nazadnje razkrila, da je Simona imela skrivnega ljubimca (recimo učitelja klavirja), ki ji je naredil otroka...

Aseksualnost je dramaturgija resda terjala; saj brez nje zapleta ni. Če bi bila Simona s svojo mično jamico v bradi v mojem razredu iz leta 1967, bi se nanjo namreč nalepilo toliko sošolcev, da bi jo dvorjenje naredilo neranljivo za obremenjujočo pedagogiko profesorja Zupana.

A pravo vprašanje se glasi: kako da je lahko aseksualnost tako neopazna?

Gledalec sledi pač tistemu, kar uzirajo/doživljajo protagonisti. Med njimi pa ni v filmu niti enega – ne med pedagoškim osebjem ne med starši ne med mladino – ki bi se mu aseksualnost zdela kakorkoli vredna opaženja. Vtis je, da se je ni zavedal niti režiser (kar ne pomeni, da se mu ni izpisala prek podzavestnih vzgibov ali pa blokirala prek nezavednih konfliktov).

In če scenarist, režiser in gledalci s kritiki vred niso pogrešili seksa, potem to pomeni, da jim je svet brez seksa samoumeven.

Ampak kako? Kaj pa narava? Hormoni? Kam se usmerja libidinozno kipenje energije, če si ne izbira več bioloških ciljev? Gre za histerično slepoto, ki zanika svoj pogled? Ali za slepoto Antona-Babinskega, kjer slepi pacienti vehementno zanikajo, da bi bili slepi? So tega trotizma krivi estri? Samohranilstvo? Feminizem? Preobljudenost planeta? Tranzicija? Murgle?

V slepoti za to tiho antiseksualno revolucijo, ki nas je zajela, se izkazuje urgentnost filma, ki nam skozi pripovedno elipso namenoma ali nenamenoma sporoča: evo, vaza je razbita in seks ni več lepilo, ki bi jo lahko še zacelilo – za vezivo je ostala le še smrt.

V tej luči postaneta zelo intencionalni tisti dve sekvenci, ki sta edina dokaza avtorskega sočutja: prva, ko se iz posmrtnosti povrne Simona na šolo, kjer jo nekateri menda še uzirajo, veseli, da je spet med njimi, da je bilo vse skupaj le neljuba pomota, kakor se včasih zgodi v sanjah (vsaj spodaj podpisanemu) ob obisku mrtvega očeta ali prijatelja; in druga prav v izteku filma, na zaključnem maturantskem izletu, kjer so že vsi tako pozabili nanjo, da je ne zaznajo več.

Vprašanje pubertetne spolnosti – tega skrajnega nasprotja entropične smrti – je eminentno. Profesor Zupan pričakuje od učencev, da bodo »spoznali samega sebe«. A tega otrok nikoli ni dosegel s prebiranjem Thomasa Manna (sicer pa danes mladina itak več ne bere zahtevnejšega leposlovja, če sploh kaj), ampak prav skozi spolnost, ki ga kot magnet prisili, da se skuša doživeti skozi Drugega. A ta tiha, mučna, a v končni posledici hvaležna drama samospoznavanja je današnji »joystick generaciji« odrečena prav s preobiljem ponudbe. Kako naj dojenček spozna, da je lačen, če ga mamica še sitega zaliva z aptamilom? Kako naj ve, za kaj je rojen, ko ga je pa že pred rojstvom vpisala na elitno gimnazijo? Kako naj pozneje, ko ima žepnino, ve, kaj potrebuje, ko pa ga bombardirajo z reklamami in artikli? In kako naj spozna ljubezen, ko mu jo pa na pladnju servirajo, bodisi nabildano na pornetu ali pa do mrtvega vivisekcionirano pri urah spolne vzgoje?

* * *

Zjutraj sem se še vedno vznemirjen – češ, kaj pa če je v resnici z mano kaj narobe, da me v triinšestdesetem letu daje isti cepetec kot pri dvanajstih; da na cesti še vedno hočeš nočeš čekiram in markiram, da še vedno ne dam mira ženi, da se v družbi posebej duhovito razgovorim, če se mi katera od poslušalk zvonko smeje, in da pravzaprav doživljam svojo »živost« ravno po tem, koliko mi še nagaja spolnost – kot vsako jutro lotil dnevnega prevajalskega odmerka Graeberjeve epohalne knjige Debt; the First Five Thousand Years. Kot nalašč sem ravno ta dan prišel do odlomka, kjer avtor opisuje ritualno preprečevanje tveganja, da bi na praznovanju znotraj plemenske družbe prišlo do usodnih spopadov med moškimi. Domorodci so se prav čudili antropologu, ki jih je spraševal, zaradi česa lahko pride do spopada. Zaradi ženske, jasno, vsak drug vzrok bi bil smešen!

Na misel mi je ob tem prišlo, da je ta odgovor pojasnilo civilizacije same – šele ko spor ne zmore biti več ne spontan ne ritualiziran, se boj za žensko preseli za okope predmetov, trga, mode, videza, v akumulacijo moči in oblasti. Vse »moško polje« kot eno samo pehanje, da bi nagrabili kaj, kar je mogoče zamenjati za seks.

In to, kakor dokazujejo eskapade politikov in finančnikov, še vedno drži – ampak ali bo človeška galaksija še imela svojo gravitacijo, ko bo odrasla feminilna generacija, ki sem se ji po koncertu Fujiko Hemming še lahko posmehnil, po ogledu Bičkovega filma pa nič več?

Kaj se bo zgodilo pri nas, ko ne bo več nobenega Thomasa Manna, iz katerega bi bila potajena spolnost, in sicer taka, ki »se sramuje svojega imena«, zagotovo kar štrcala, če je ne bi bil njegov Superego ubesedoval v sublimacijske (tudi pedofilske) mojstrovine? Kaj bo, ko bodo ostali samo še ti otroci, ki (z izjemo kitajskega dijaka) Superega niti ne poznajo, a jim vsa pubertetna razpuščenost nič več ne pomaga, ker ni tam spodaj ničesar več, kar bi bilo treba krotiti, tako da jih s svojo živostjo poseka še naglušna osemdesetletnica?

Kaj bo sledilo v kratkem, sem lahko videl prav na koncertu Fujiko Hemming: otroci se bodo še bolj usmerili v mimikrijo. Če te ne žene gon ljubezni, ti pri iskanju sebe ne ostane drugo kot zgolj simulacija, pomerjanje, fingiranje. Za kapital je to nova tržna niša, zato se bojo kmalu tudi pri nas, kjer smo se z virtualno samopozabo seznanili deset let po Japoncih, pojavili drzni moški znanilci kozmetičnih sprememb.

Njim zvoni Campanella.