Jebenti, to je država! – sem pomislil začuden, malo pa tudi, priznam, ljubosumen na slovenski gospodarski čudež brez primere v svetu. Taksisti in upokojenke tega denarja nimajo niti na Norveškem ne v Savdski Arabiji.

Komu, ki stvari spremlja od daleč, se je vse skupaj lahko zdelo ironija. Vsekakor dopuščam, da se lahko tako zdi, ko to rečem jaz, navadno tretjerazredno trobilo, pri tem še Hrvat – zdaj, ko vidim, kako piše, se res zdi zajebancija – toda ko nekaj takega pove predsednica vlade Republike Slovenije, stvari vendarle dobijo neko dodatno težo in verodostojnost. Ni jih ravno veliko, ki bi bili o slovenskem gospodarstvu poučeni bolje od mene, je pa predsednica slovenske vlade vsekakor ena izmed njih.

Pred dnevi, ko je komentirala protest četverice slovenskih kmetov – ki so se uprli novemu davku na nepremičnine in se s traktorji pripeljali v Ljubljano ter z njimi krožili okrog parlamenta – je slovenska premierka Alenka Bratušek tako izjavila, da »je vsak od njihovih štirih traktorjev vreden sto petdeset do dvesto tisoč evrov« in da »pritoževati se, da kmetje ne morejo plačati davka na nepremičnine, ni najbolj korektno do mladih, ki nimajo niti stanovanja«.

Jebenti, to je država! – mi je spet ušel vzdih občudovanja in zavisti do čudežno bogate Slovenije, države, v kateri taksisti od upokojencev kupujejo pristaniške komplekse z žerjavi in terminali, kmetje pa se vozijo s traktorji, vrednimi dvesto tisoč evrov! In še se upirajo!

To je država, v kateri hočem živeti, sem si rekel in se odločil, da se preselim v Slovenijo. Če taksisti in upokojenci tam kupujejo tovorna pristanišča, kmetje pa vozijo traktorje, dražje od Ferrarijevega spiderja, koliko šele zaslužijo slovenski novinarji? Poznam na primer enega, Janša se je imenoval ali nekaj takega, ki je pred petindvajsetimi leti napisal nekaj tekstov za Mladino, pa si pozneje s tem denarjem kupil stanovanje, hišo in avto za petdeset tisoč evrov, pri tem pa še letoval na Mauritiusu in v Dominikanski republiki.

Slovenija je čudež, vam rečem. Če je verjeti premierki Alenki Bratušek, gre v Sloveniji slabo samo mladim, ki nimajo niti za stanovanje, jaz pa že dolgo nisem več mlad.

Če pa mi z mojim ubogim znanjem slovenščine ne uspe kot novinarju, sem si mislil, lahko še vedno vozim taksi po Mariboru. Ali traktor po Ljubljani. Vsaj do predčasne upokojitve. Potem pa, zbogom hrvaške zgube! S prvo pokojnino bom od menedžerjev slovenskih škofov kupil kako Škofjo Loko in si krajšal upokojenske dni z igračkanjem na velikih pristaniških žerjavih.

Že sem tako spakiral stvari in poklical Ervina Hladnika Milharčiča, da mi za začetek v moji novi domovini najde kakšno manjšo vilo v Trnovem, lahko tudi v Murglah, ko me je ohladil odgovor slovenskih kmetov in traktoristov na izjavo predsednice vlade v časopisju. Traktorji, ki jih oni vozijo, so stari, pravijo, tudi po dvajset let in vredni komaj deset, največ petnajst tisoč evrov! Premierka Bratušek je njihove štiri oldtimerje precenila za petnajstkrat glede na njihovo realno vrednost, predsednik sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič pa jo je zato primerjal z Edvardom Kardeljem, ki je imel navado govoriti, da so moderne kosilnice BCS »mitraljezi v rokah razrednih sovražnikov«.

Spet, Alenki Bratušek se ne gre čuditi. Politiki so, kot je znano, precej nevešči v teh stvareh. Kadar je treba oceniti vrednost nečesa, nikoli ne vprašajte premierjev in ministrov. Ti se ne spoznajo ne na denar ne na vozila. Ko potrebujejo službeni avto za dvajset tisoč evrov, ga takole na oko ocenijo na sto tisoč evrov. Poznam recimo nekega slovenskega premierja, ki si je zamislil, da bo moderniziral slovensko kmetijstvo, in pri finski Patrii naročil sto petintrideset najsodobnejših traktorjev s priključki. Ocenil jih je na dva milijona evrov za kos.

Preprosto se ne znajdejo najbolje v prostoru in času. Tako se jim je zazdelo, da je leto 2013 pravzaprav leto 1953, kmetje pa razredni sovražniki, kulaki, menda skupaj s taksisti in upokojenci. Objestni kmetje paradirajo s svojimi rdečimi Ferrarijevimi traktorji okrog parlamenta, medtem ko Alenka Kardelj nima niti toliko, da bi si uredila vrt okoli svoje hiše na Brdu pri Kranju, ki so ji ga, ko je bila še članica upravnega odbora Javnega gospodarskega zavoda Brdo, urejali – tako se je govorilo – uslužbenci zavoda. Tudi gospa Bratušek bi imela traktor za dvesto tisoč evrov, ne pa da ji vrt urejajo kmetje na državni plači.

Jebenti, to je država! – sem pomislil še tretjič, zdaj že povsem resno ljubosumen na državo, v kateri so za premierko in ministre že kmetje na dvajset let starih IMT-jevih traktorjih nesramno bogati.

Njihovi traktorji pa, saj ste razumeli, »Patrijini transporterji v rokah razrednega sovražnika«.