Ni sicer povsem jasno, kdo je bil naročnik atentata, ampak če je imel za cilj ustaviti njegovo politiko, je dosegel ravno nasprotno. Dvakratni britanski premier v 19. stoletju Benjamin Disraeli je ob uboju Abrahama Lincolna dejal, da »atentati nikoli niso spremenili toka zgodovine«. Bil je sicer dovolj previden ali moder, da je dodal, da posledic atentata na politični proces nikoli ni mogoče meriti takoj, ampak mora preteči nekaj vode za bolj verodostojne ocene.

V teh dneh mineva petdeset let od enega najbolj razvpitih uspelih sodobnih atentatov – atentata na ameriškega predsednika Johna Kennedyja. Je njegov umor spremenil potek zgodovine oziroma, drugače povedano, bi bile Združene države drugačne, če Kennedy v Dallasu ne bi končal pod streli? Odgovor na to je seveda špekulacija. Na prvo žogo bi rekli, da se ZDA s še enim letom Kennedyjevega predsedovanja ali s še petimi, če bi dobil drugi mandat, danes ne bi kaj dosti razlikovale. Ne le zato, ker je Lyndon Johnson nadaljeval nekatere njegove najbolj izpostavljene domače politike, ampak ker redko kateri ameriški ali drugi predsednik v demokraciji politiko spreminja radikalno: Barack Obama je aktualni dokaz.

Vendar ne gre samo za špekulacije. O vplivu atentatov na politično dogajanje in na sistem obstajajo empirične študije. Benjamin Jones in Benjamin Olken z ameriškega Nacionalnega urada za ekonomske analize sta pregledala vse atentate na politične voditelje od leta 1875 do 2004 in ugotovila, da uspešen atentat na voditelja v diktaturi oziroma avtokraciji povzroči znatne spremembe v državnih institucijah, v demokraciji pa ne. Kot pravita, atentat morda ne spremeni zgodovine, kot je dejal Disraeli, lahko pa spremeni dogodke znotraj države. V študiji z naslovom Zadetek ali strel v prazno – vpliv atentatov na inštitucije in vojno ugotavljata, da so spremembe v diktatorskem političnem sistemu za trinajst odstotkov bolj verjetne v primeru uspelega atentata kot v primeru neuspelega. Možnost, da bo naslednji voditelj izvoljen, ne pa nastavljen, je za devetnajst odstotkov večja, če atentat uspe. Pri čemer pa opozarjata, da 75 odstotkov atentatov spodleti.

Čeprav so vzgibi za atentat lahko različni (avtorji govorijo o štirih temeljnih: doseči politično spremembo, zasejati kaos, pritegniti medijsko pozornost ali pa gre za duševno moteno osebo), Oklen in Jones podobno kot avtorji drugih študij analizirata predvsem posledice, ki jih atentat pusti v političnem sistemu (nekateri se ukvarjajo tudi z vprašanjem upravičenosti državnega atentata na tujega voditelja). Podobno analizo sta opravila Zaryab Iqbal in Christopher Zorn z državne univerze v Pensilvaniji. Leta 2006 sta objavila študijo o vplivu atentatov na politične voditelje med letoma 1952 in 1997 na politično stabilnost v državi. Ugotavljata, da je nastanek politične nestabilnosti zaradi uspelega atentata najbolj verjeten, če je sistem ustoličenja naslednjega voditelja neformalen in ne dovolj dorečen ter utečen. V tem primeru lahko atentat na političnega voditelja sproži državljanske vojne, vstaje ali revolucije, lahko pa ima tudi merljive ekonomske posledice, saj se poslovno okolje in tudi javne službe zanašajo na stabilno oblast.

Ekonomske posledice atentatov pa sta merila ameriški in izraelski profesor ekonomije Asaf Zussman in Noam Zussman. Pogledala sta, kako se borza giblje glede na izraelske atentate na palestinske skrajneže po vstaji leta 2000. Njuna analiza kaže, da finančni trgi v Izraelu ne reagirajo na smrt nižjih predstavnikov skrajnežev, močno pa se odzovejo na smrt voditeljev: negativno reagirajo, če je bil ubit politični voditelj, pozitivno pa, če je bil ubit vojaški voditelj. To pomeni, pravita, da trg smrt prvih ocenjuje pozitivno, smrt drugih pa negativno v smislu pričakovanega stopnjevanja sovražnosti.

Obstajajo še druge študije, ki atentate na politične voditelje analizirajo zelo ekonomsko. Bruno Fray s züriškega Inštituta za empirične raziskave ekonomij je objavil študijo z naslovom Zakaj ubiti politike – analiza racionalne odločitve za politične atentate. Fray analizira nekaj primerov z vidika koristnosti in stroškov. Glede Hitlerja pravi, da bi bile marginalne koristi (v ekonomskem smislu) uspelega atentata nanj ogromne, ker bi gotovo pripeljale do sprememb politike, do verjetnega konca popolne centralizacije oblasti v enem človeku ter do konca popolne zatrtosti civilne družbe. Na drugi strani bi bili marginalni stroški atentata relativno nizki, sploh če bi bil atentator pripravljen storiti samomor, ocenjuje Fray (na Hitlerja so sicer izvedli več deset neuspelih atentatov).

Kot nasproten primer Fray navaja primer uspelega atentata na švedskega premierja Olofa Palmeja, ki ga je leta 1986 nekdo ustrelil med večernim sprehodom proti domu. Ker je Švedska ustaljena demokracija s tradicionalno delitvijo oblasti, močno civilno družbo in homogenim prebivalstvom, je možnost, da bi atentat prinesel velike spremembe, zelo majhna, in jih tudi ni. Zaradi tega je tudi verjetno, da namen atentata ni bil doseči politične in družbene spremembe, ampak je imel drugačno ozadje ali pa je bil morda delo norca.