Zahvaljujoč popotniški žilici sem v desetletjih, odkar imam vozniški izpit, poleg skorajda cele Evrope za volanom križaril po Ameriki, Avstraliji, Aziji, ne pa tudi v Indiji. Mitchell Freeway, štiripasovnica severno od Pertha, mi ostaja v spominu, ker sem tam v začetku devetdesetih let v živo spremljal implementacijo prometne varnosti, ko se vanjo pritihotapi alkohol. Kot pri preštevanju goveda na Divjem zahodu je kakšen ducat policistov sredi popoldneva preusmeril vozila v eno kolono, sledilo je preverjanje dovoljenj in pihanje v zloglasno »frulico«, zahvala za treznost in zaželena srečna vožnja. Slovenski priseljenci so mi kasneje potožili, da so jim vožnje skozi te cestne ograde razbile druženje v društvih in klubih, kjer se »težko kaj ne popije«, ter razložili, da je enako kot pri pihanju obravnava »grešnikov« hitra tudi na sodišču. Sproti da jih pobirajo v »marico«, ko je polna, pa jih dostavijo k dežurnemu sodniku, ki jim izreče kazen. Dovolj poučno, da se človek nikoli ne poda za volan, ne da bi razmislil o posledicah, ne pa da špekulira, kako propustna je mreža uveljavljanja (cestne) zakonodaje.

Implementacija zakonodaje, ne njeno sprotno pisanje ob vsakem odmevnejšem (prometnem) incidentu, je tisto, kar krepi varnost na cestah. V Indiji je skorumpiran vsak drugi uradnik in poldrugi policist, vozniško dovoljenje je mogoče kupiti že za 3000 rupij (okoli 35 evrov), zato je tam vsem predpisom navkljub edino cestno pravilo, da ni pravil. Z izjemo Delhija in še nekaj večjih mest tudi ni nikogar, ki bi jih poskušal uveljavljati, prometni kaos pa je tako normalen pojav, da ga ni mogoče ustaviti niti, ko po cesti ležijo ranjeni ali mrtvi.

Občutek, da se v Sloveniji približujemo tovrstnemu kaosu zaradi kupovanja vozniških dovoljenj, je varljiv. Za to je kriv tudi medijski trušč, ki se sproži ob vsaki odmevnejši nesreči ali aferi in aparatčike v državnih službah pripravi do rokohitrskega namesto premišljenega ukrepanja, ki se spreminja v mrtve črke na papirju, življenje zunaj pa teče vse bolj mimo njih. V svetu je mogoče najti za vsako spremembo domače zakonodaje ustrezno primerjavo, pa naj gre za kazenske točke – ki so različno urejene v 22 od 28 članic EU – odvzem in prenehanje vozniškega dovoljenja, način njegove ponovne pridobitve, pogoje za to, globe, zaplembo vozil itd. Mogoče bo komu uspelo celo izbrskati še kakšno državo, ki je v tako kratkem času naredila iz te ponudbe toliko različnih zmesi, kot jih je Slovenija v poldrugem desetletju ter na široko odpirala vrata zlorabam, ker ni uspela vsega tega pogoltniti oziroma ustrezno implementirati. Eden takih primerov je spreminjanje dobro znanih avtošol v šole vožnje z nabijanjem stroškov zaradi menjave napisov na njih in avtomobilih ter stvarnim učinkom, ko se je to poplačalo tudi s podmiznim prodajanjem izpolnjenih testov iz teorije in prakse varne vožnje za pridobitev ali obnovitev vozniškega izpita.

Nenehno spreminjanje pravil z nelogičnostmi, kot je neutemeljeno širjenje con umirjenega prometa na hitrost rekreativnega šprinterja po Ljubljani, vzbuja voznikom občutek, da se nekdo z njimi poigrava za polnjenje proračuna in na slepo v nekakšnem lovu v kalnem. Odgovor z nespoštovanjem pravil je torej pričakovan. Temu »povpraševanju« je treba dodati samo še ponudbo in trgovina bo zacvetela, tako kot v času prohibicije pri žganjekuhi, ki je (ravno aktualno) na koncu postavila v Belo hišo iz kontrabanda zraslo družino Kennedyjev. Tisti, ki kričijo, da se je s kupljenimi izpiti na ceste vrnilo na stotine »norcev«, bi se morali najprej zavedati, da se na tisoče njih po teh istih cestah vozi z veljavnimi izpiti, ker je vsa vzgoja voznikov utemeljena na lovu v kalnem in ne na konsistentni politiki prometne varnosti.

V tej luči gre razumeti meglena zagotovila pristojnega ministrstva, da so scenarije za rešitev problema kupljenih vozniških dovoljenj ves čas imeli, da pa z njimi niso hoteli ogrožati policijske preiskave, potem ko je bilo že pred poldrugim letom na ta račun spisanih 78 ovadb. Izkazalo se je, da jih vidijo v sodnih ali upravnih postopkih, ki bi morali biti že od vsega začetka zastavljeni tako, da bi tovrstne zlorabe v čim večji meri onemogočali. Zakonodaja, sprejeta ali spreminjana po zdaj že znamenitem načelu Karla Erjavca (zakon je slab, a bomo zanj glasovali, zaradi ljubega miru v hiši), je namreč odprla vrata raznim zaslužkarskim pravnim svetovalcem, ki zdaj prek spleta in oglasov ponujajo svoje storitve za odložitev odvzema vozniškega dovoljenja oziroma njegovo vrnitev. S tem se težki prekrškarji prav s pomočjo zakonodaje in sodnega sistema tudi povsem legalno vozijo po naših cestah. Zaudarja po lobijih, ki – zdaj eni, zdaj drugi – učinkovito vrtijo birokrate in poslance. Tako kot že davno vulkanizerji, so v zakonodaji, ki ne pokuka niti v sosednjo Avstrijo, zaslužek zaslutile preštevilne avtošole (oprostite, šole vožnje). Če pa bi pogledali v Avstralijo, bi odkrili izredno transparentno točkovno kaznovanje in direktno usmerjanje glob v izboljšanje prometne varnosti in sklad za pomoč žrtvam nesreč.