Problem je namreč drugje. Uporabljeni sta bili namreč zato, da sta poljubno prevedljivi tudi daleč prek tistega, kar ob njih razlaga obširen Webstrov New World College Dictionary. Bila je pač taka potreba in čeprav je ni nihče v Ljubljani ali Zagrebu ne priznava, se je je očitno zavedal. V nasprotnem primeru bi bila v omenjenih dokumentih uporabljena obema enako razumljena beseda v tista dva famozna podaljška »junction to the high sea« ter »stay of the proceedings«.

Potreba je bila spraviti Hrvaško v tedaj 27-člansko evropsko družino. Razloga sta bila vsaj dva; pokazati, da je temeljna ideja evropskega povezovanja vendarle še živa in dokazati da želja po vstopu v EU in s tem prenosu dela nacionalne suverenosti na evropsko naddržavo ni zamrla. Občutek, da lahko Slovenija pri materializaciji te evropske potrebe pritakne svoj dvostranski piskrček, je intenzivno hranila vsa slovenska politika, ki je, ne pozabimo, družno za poldrugo leto blokirala hrvaška pristopna pogajanja, da bi izsilila rešitev mejnega spora, nato pa ratifikacijo vstopa južne sosede vezala na rešitev spora deviznih varčevalcev.

Da se mešajo hruške in jabolka, je bilo in je še v Sloveniji precej osamljeno mnenje, čeprav se sam vseskozi nagibam prav k temu. Priznati sicer moram, da je slovenska diplomacija (verjetno bi bilo primerneje le to personificirati na Pahorja in Janšo z močnejšim solističnim nastopom prvega) dosegla več, kot sem pričakoval, in, če gre verjeti bruseljskemu zakulisju, tudi več, kot ji je bil pripravljen dati on. To pa je internacionalizacija dveh benignih dvostranskih sporov, ki lahko pomeni, da se bo EU na podoben nezdrav način lotila tudi reševanja morebitnih malignih, ki jih kot potencialne že slutimo v tej večdržavni, večnacionalni, večverski, kulturno raznoliki ter z gospodarsko in tudi že politično prežeti skupnosti.

Po brezplodnem zadnjem srečanju zunanjih ministrov Hrvaške in Slovenije, vemo, da smo se zavrteli v krogu in smo spet na začetku prepira, le da smo ga vsaj v primeru deviznih varčevalcev razširili še na kibice. Takšen je na primer Banka za mednarodne poravnave iz Basla, ki se menda izvzema, a nudi pomoč, lahko pa postanejo tudi vse ostale republike Jugoslavije, ko se bo pravzaprav bančni spor zmešal z drobtinami sukcesijske pogače.

»Kjer je volja, tam je pot,« je po pogovorih v Zagrebu modroval Karl Erjavec. Volje vsaj glede omenjenih dveh sporov med državama nikoli ni bilo, znata pa tavati tako vešče, da si v tem nekateri celo rišejo pot. S križišči in postanki vred. Nič novega, v preteklosti so takšna tavanja včasih pripeljala tudi do želenega cilja, spomnimo se Osimskih sporazumov. Razlika je le, da so bila takrat tajna, zdaj pa so javna, kar je morda tudi prav, čeprav kakšne posebne koristi od tega ni videti. Še stara razprava o kuri in jajcu pri tem zveni bolj vznemirljivo.