V sredo ob desetih dopoldne je bilo v deževnem Kočevju temno, kot da bi šlo za pozno popoldne. Nekaj čez deseto uro se je tam začel zaključni prikaz znanja veščin telesnega varovanja, pridobljenega v treh tednih šolanja. V simulirano akcijo je bilo vključenih sedem tečajnikov, med njimi ena tečajnica, ki so tako ali drugače vase oziroma v svojo kariero vložili slaba dva tisočaka. Toliko namreč stane omenjeni tečaj, pri čemer tečajnike čaka še test pred državno izpitno komisijo. V sredo so opravljali zgolj neke vrste »društveni izpit« oziroma praktično vajo.

Vodja dogajanja je bil gospod Dalibor Debartoli. Odet v temnejše oblačilo, z majhnimi slušalkami v ušesih, z radio zvezo v roki, kakopak brezhibno obrit, a tudi naravno nevsiljiv in umirjen. Osebek, ki se je bržkone preizkusil v marsičem. Vključno z judom. »Varovanje si privoščijo ljudje, ki imajo denar. Ko smo na hrvaški obali varovali Billa Gatesa, je bil račun za storitev 120.000 evrov, delalo pa nas je 30 fantov. Konvoj sedmih ali osmih vozil je po kopnem stalno spremljal gibanje jahte na morju. Če govorimo o varovanju osebe pri nas in na primer o enem vozilu z dvema stražarjema, pa je strošek približno 7000 evrov na mesec,« razloži Debartoli. »Toda največ varovanj je kratkoročnih. Za en dan. Spremstvo na sodišče na primer, s tem, da vas pridejo iskat na dom ter prej naredijo tudi oceno ogroženosti, stane 300 evrov.« Gospa Mirjam T. Božnik, v sredo dopoldne tudi namišljena varovana oseba, dodatno pojasni okoliščine, kako človek lahko postane telesni čuvaj. »Iz praktičnih postopkovnih razlogov je to težko postati pred 25. letom, zaželen kader pa so ljudje, stari okoli 35 let. Osebnostno zreli ljudje torej.«

Premišljeni prevoz varovanke

Scenarij zaključne akcije tečajnikov je predvideval prevoz poslovne ženske z lokacije A na lokacijo B. Domnevne gospe Tovšak na prostosti. Lokacija A je bila prijetna majhna kočevska gostilnica v središču mesta, kjer je ekipa odraslih moških ob desetih dopoldne že suvereno pomalicala omamno dišeče mesnine, medtem ko je bila točka B ljubljanski grad, zgradba, kjer še vedno traja večna prenova. Po gospo Božnik, ki je čakala v kočevski gostilnici, je prišla posadka z dvema avtomobiloma. En tečajnik je varoval vhod v gostilno, drugi pa hodnik. Oba takisto temno odeta. Po gospo je prišla telesna čuvajka, ki je v njenem avtu potem sedela spredaj pri vozniku. Ta avto je do Ljubljane vozil prvi. Za njim se je peljalo spremljevalno terensko vozilo, medtem ko je predhodnica z dvema človekoma že bila na ljubljanskem gradu, kjer sta vnaprej varnostno pregledala razmere. Med drugim sta sporočila podatek, da je dvigalo, s katerim se bodo povzpeli od vznožja gradu do restavracije v prvem nadstropju, premajhno za vso posadko.

A zakaj avto z varovancem vozi spredaj? »Ko so ameriškega generala Kroesna napadle Rdeče brigade (akcijo je vodila Gudrun E., op.p.) in so v njegov avto izstrelili protitankovsko granato, so zadeli zadnji del prtljažnika – in če bi bilo za njim še eno vozilo, po možnosti močnejši terenec, bi lahko ta zadeto vozilo zrinil s ceste in ga zaščitil. Oni tistikrat tega niso naredili. Imeli so sicer srečo: teroristi so streljali še enkrat, vendar so zgrešili. Lahko pa bi zadeli. No, to je eden od vzorčnih primerov za to, da mora vozilo z varovano osebo voziti spredaj. Kajti spredaj vse vidiš, zadaj pa ne. In zadaj potrebuješ nekoga z očmi. Poleg tega je treba na avtocesti menjati vozne pasove, pri čemer vozilo zadaj krije sprednjemu hrbet oziroma zadržuje druga vozila. Idealno je seveda, da imamo tri vozila. Eno spredaj in eno zadaj,« razloži gospod Debartoli osnove razporeda avtomobilov.

Motor ugasnejo nazadnje

Tako se je vožnja do Ljubljane tudi zgodila. Tik pred prihodom na ljubljanski grad je spremljevalno vozilo prehitelo prvo vozilo in na točko B pripeljalo prvo. Če bi predhodnica vodji akcije, ki je sedel v prvem vozilu, javila, da na točki B ni vse v redu, bi obe vozili odpeljali naprej. V tokratnem simuliranem primeru takega obvestila ni bilo in stražarja iz spremljevalnega vozila sta izstopila ter pričakala vozilo z varovano osebo. Šele na njun znak je stražarka, ki je sedela z varovanko, izstopila, odprla vrata varovanki ter jo ob pomoči kolegov iz spremljevalnega vozila pospremila proti ljubljanskemu gradu. Vodja akcije ter oba šoferja so ostali v vozilih, pri čemer so vrata obeh vozil ostala odprta. »Vrata ostanejo odprta, vse dokler varovana oseba ni povsem na varnem, zaradi morebitne evakuacije. Šele ko je varovana oseba na varnem, vozila tudi parkiramo,« razloži akciji poveljujoči Debartoli. Vsi tečajniki so dobili pozitivno oceno.

Kot bi dejal Aca Lukas, srbski pevski zvezdnik, sicer zaprt tudi v akciji Sablja: »Ne potrebujem ljudi, da me ščitijo. Sam ščitim sebe s svojim odnosom do soljudi in do posla, s katerim se ukvarjam.« No, če se človeku glede odnosa do posla in soljudi zaplete, je ena od rešitev profesionalna pomoč. Iz pričujočega zapisa torej izhaja, da se vam ne splača postati ogrožena oseba, če mesečno niste sposobni odšteti 7000 evrov stroška za profesionalno storitev. Ali pač tristo evrov za odhod na sodišče.