Včerajšnja novica, da je tik po sredini premieri drame Srečanje v SNG Nova Gorica, sicer njegove zadnje režijske stvaritve, preminil gledališki režiser Primož Bebler, je bila šokantna kljub temu, da je bil že dlje časa slabega zdravja – niti ne toliko zaradi dramatičnega naključja, kakršne včasih piše življenje, temveč zato, ker je bil Bebler gledališki ustvarjalec, ki so ga zaradi predanosti njegovemu delu, prepričanosti o poslanstvu umetnosti in čuta za sočloveka spoštovali in cenili mnogi. »Bil je eden izmed redkih idealistov, ki so verjeli, da lahko umetnost izboljša ali vsaj olepša svet,« so ob njegovi smrti zapisali v novogoriškem gledališču, kjer je bil Bebler dolga leta tudi umetniški vodja.
Primož Bebler se je rodil leta 1951 v New Yorku; osnovno šolo je obiskoval najprej v Parizu, nato v Beogradu in pozneje v ameriški šoli v Džakarti. Že zelo zgodaj se je torej izoblikoval v svetovljana, ki je človeško odprtost in intelektualno širino izkazoval tudi vso svojo umetniško pot; v Indoneziji je tudi vzljubil gledališče, študij gledališke režije pa je pozneje opravil na fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Takoj po diplomi leta 1976 je za tri leta odšel v Gledališče Kruševac, kjer je delal kot režiser in umetniški vodja, nato je postal upravnik Narodnega gledališča v Subotici, kjer je bil tudi direktor Drame, pozneje je osem let vodil beograjsko lutkovno gledališče Duška Radovića.
Leta 1992 se je preselil v Slovenijo, kjer je s svojim delovanjem pustil močan pečat v gledališkem utripu minulih dveh desetletij. Najprej je deloval na Radiu Slovenija kot avtor oddaj s področja kulture in režiser radijskih iger, nato je postal umetniški vodja SLG Celje (1994–1997), kjer je med drugim osnoval mali oder; leta 1994 je bil eden od soustanoviteljev Primorskega poletnega festivala, ki ga je od leta 1998 tudi vsebinsko oblikoval. Istega leta pa je postal umetniški vodja novogoriškega gledališča, kjer je ostal deset let; v tem času se je ta hiša umetniško in repertoarno dvignila, leta 2004 je dobila status nacionalnega gledališča in se začela dejavneje vključevati v širši evropski in svetovni prostor. Zatem je leta 2009 za dve leti prevzel še umetniško vodenje SSG Trst, ki mu ga je kljub najhujšim finančnim težavam tega gledališča v zadnjih letih uspelo programsko in estetsko oživiti – povsem v skladu s svojim nepopustljivim vztrajanjem pri nujnosti visoke umetniške ravni gledališča ter upiranjem banalizaciji in komercializaciji. »Gledališče je razumel kot prostor svobode in dialoga, prostor, kjer se srečujejo in medsebojno oplajajo najrazličnejše ideje,« so včeraj še dodali v novogoriškem gledališču. gb