Kako ste se kot igralec v celjskem gledališču pravzaprav znašli v vlogi poklicnega voznika tovornjaka?

Režiser Fusolo, če začnem z njim, je prišel do ideje za ta film pred devetimi leti. Tedaj je kot snemalec tona sodeloval pri nekem filmu in bi moral odpotovati v Neapelj, toda na železnici je bila stavka in je poskušal z avtostopom: čakal je tako dolgo, da je že obupal, nato pa so ga rešili tovornjakarji. Takrat je odkril to tovornjakarsko pleme, ki ga je povsem očaralo. Fusolo je medtem postal režiser dokumentarnih filmov, njegov celovečerni prvenec je dokumentarec Rumore bianco (Beli šum), najbolj pa si je želel posneti dokumentarni film o tovornjakarjih. In je res že začel snemati film s pravim voznikom kamiona: to je bil Željko iz Splita, sicer učitelj matematike, ki pa s svojo učiteljsko plačo ni mogel preživljati družine in otrok, ki so hoteli študirati. Tako je postal voznik tovornjaka, ki je zaslužil dovolj denarja, da je lahko pomagal svoji družini, vendar za ceno tega, da je skoraj vse leto ni videl. Toda z Željkom je Fusolo naredil le nekakšno reportažo, ker je bil možak precej vase zaprt, ni maral govoriti ne o sebi ne o tem, kaj vse doživlja na dolgih vožnjah s tovornjakom. Fusolo je sklenil obdržati to osnovno zgodbo, toda po izkušnji z Željkom je ugotovil, da bi za dokumentarni film potreboval igralca, ki bi imel tudi izpit za vožnjo tovornjaka s prikolico in bi privolil v to, da se nekaj mesecev s tovornjakom prevaža po Evropi.

In kako je našel prav vas?

Do te vloge sem prišel prek italijanskega prijatelja, s katerim sva sodelovala v predstavi Nikogaršnja zemlja v Teatro Metastasio v Pratu, torej v gledališki adaptaciji istoimenskega Tanovićevega filma, v katerem sem tudi igral. Temu mojemu prijatelju, Andrei, je njegov prijatelj Fusolo potožil, kako težko najde igralca, ki bi za njegov film postal tovornjakar. Andrea mu je rekel, da pozna nekoga, ki je dovolj nor, da bi sprejel to vlogo, in mu je dal mojo telefonsko številko.

Pa ste že imeli vozniški izpit za tovornjak?

Ne, šel sem ga opravit. Toda z izpitom za poklicnega voznika tovornjaka s prikolico sem se moral tudi zaposliti pri nekem italijanskem prevoznem podjetju, ki razvaža hrano po Evropi.

Dobro, zaposlili ste se pač kot voznik tovornjaka, ki bo igral v filmu...

Kje pa, v podjetju sploh niso smeli vedeti, da sem tudi igralec in da bom delal tudi za film. Režiser je dokumentarist, kot sem povedal, in je zahteval avtentičnost.

Če prav razumem, ste bili pri transportni družbi filmski igralec pod krinko voznika tovornjaka, za film pa ste delali kot voznik tovornjaka pod krinko igralca.

Natančno tako. Režiser, ki je bil tudi snemalec, me je spremljal na mojih vožnjah poklicnega voznika kamiona. To seveda ni moglo biti neopaženo, vendar je vsem – tovornjakarjem, s katerimi sem se družil, carinikom na mejnih prehodih in tako naprej – povedal, da snema dokumentarec o poklicnem vozniku tovornjaka.

Koliko časa pa ste vozili za tisto italijansko prevozno podjetje oziroma snemali film?

Od junija do oktobra lani. Lastnik podjetja me je na koncu pohvalil, da je dobil odličnega tovornjakarja.

Film pa nagrado v Rimu.

Menda sem bil tudi kandidat za igralsko nagrado, toda na tem festivalu so pravila takšna, da film, ki je nagrajen kot najboljši, ne more dobiti tudi nagrade za režijo ali igro.

Ste vozili tovornjak z italijansko registracijo?

Prikolica je imela italijansko registracijo, sam tovornjak pa slovaško, ker je bil registriran v Bratislavi, kjer ima ta italijanska firma svojo podružnico, prek katere lastnik podjetja plačuje svoje voznike pol manj, kot bi jih v Italiji. Zdaj je odprl podružnico na Hrvaškem.

Kakšna pa je bila vaša nacionalnost v podjetju oziroma filmu?

Slovenska, v filmu sem pripadnik slovenske manjšine na hrvaški Reki.

Toda v filmu kot poklicni voznik tovornjaka, ki prevaža hrano po vsej Evropi, najbrž bolj malo govorite slovensko.

Po telefonu se s svojo ženo in otrokom pogovarjam v slovenščini, z lastnikom firme italijansko, z dispečerji pri njegovem podjetju pa hrvaško, ker so večinoma Hrvati. In tako italijanski režiser večinoma ni vedel, o čem se pogovarjam – njega je zanimala samo dobra slišnost.

Torej ste filmski lik poklicnega tovornjakarja pravzaprav sami oblikovali?

Da, bolj ali manj. No, pravzaprav ga je še najbolj oblikoval sam resnični poklic tovornjakarja. Ali veste, kakšen je ta poklic? Poklicni tovornjakarji so evropski beduini. Na cestah živijo štiri tedne, teden dni pa so lahko doma. Sami sicer pravijo, da je njihovo življenje bolj pasje kot beduinsko: spijo v kabinah kot v pasjih utah, ščijejo po kolesih, umivajo se na postajališčih, če imajo tam tuš. Uradno lahko vozijo le devet ur na dan, dejansko pa vozijo veliko več, saj za popotnico slišijo, da so zmeraj že prepozni. Vendar je med njimi izjemna solidarnost, brez katere verjetno sploh ne bi zdržali. V vseh situacijah, ki so me doletele na vožnjah po Evropi, sem se moral znajti sam, obenem pa sem moral po telefonu razvijati zasebno zgodbo z družino in pomirjati »distanciranega« režiserja, da je vse v redu. Ampak če bi zamočil kakšno vožnjo, se pravi zamudil s prevozom tovora, bi izgubil službo, režiser pa bi izgubil film.