Ugotovili ste, da imajo pevci v pevskem zboru kakovostnejše življenje od drugih ljudi. Kako to?

Imajo širšo socialno mrežo, torej ko potrebujejo pomoč, imajo na voljo več ljudi, ki jim jo lahko ponudijo ali katere lahko prosijo zanjo. Pomagajo si med sabo pri preprostih domačih opravilih, kot je grabljenje trave ali spravilo drv. Tudi pri hujših težavah, kot je izguba službe, se tako široka socialna mreža zelo pozna. Pa to ne pomeni, da je pevcu v zboru, ki je ostal brez dela, na voljo več ljudi, ki bi mu lahko priskrbeli novo službo. Predvsem mu drugi člani zbora dajo moralno oporo. Čeprav je takšen človek potrt, včasih celo sam sebi v breme, v zboru ostane opažen, še vedno čuti svojo vrednost, pomembnost, zaželenost. Podobno je ob razvezah, ob izgubi bližnjega, ob nesrečah. Spomnim se, kako smo se klicali med sabo, ko so savinjsko regijo prizadele poplave. Vsi smo želeli vedeti, ali so ostali člani zbora v redu, vsi smo bili pripravljeni komur koli priskočiti na pomoč.

Koliko ima pri tem pravzaprav petje samo?

Petje ima ogromno blagodejnih učinkov na človeka. Neka angleška raziskava dokazuje, da petje celo povečuje odpornost proti boleznim. Sicer ukvarjanje z glasbo na splošno tvori nove povezave v možganih, ki so pomembne za miselno delovanje tako v mladosti kot kasneje v življenju. Pevci, ki pojejo v zboru, pa se na primer poleg tega navadijo še nastopati, pridobivajo novo znanje, občutijo svojo vrednost.

Koliko ljudi pri nas poje v zborih?

Po statističnih podatkih, ki sicer niso popolnoma sveži, naj bi jih bilo okoli 64.000. To pomeni, da so v zbore vključeni kar trije odstotki Slovencev. Imamo pa tudi veliko pevskih sestavov. Saj poznate tisti rek, če trije Slovenci skupaj stopijo, imamo že pevski zbor. Na primer v Trbovljah, kjer delujem kot zborovodja, nekateri starejši pevci pojejo tudi pri treh, štirih zborih. To je zelo zanimivo opazovati na revijah pevskih zborov. Med odmori se hitijo preoblačit v zaodrju, da bi bili vsakokrat skladni s pevci zbora, s katerim nastopajo. Dobro morajo imeti naštudiran vrstni red nastopov, da se preoblečejo v pravo uniformo. Včasih pa se tudi zmotijo in se na odru pojavijo v obleki drugega zbora.

O petju govorite kot o dejavnosti, ki si jo človek izbere in jo počne. Ali ni najprej treba ugotoviti, ali ima za to ustrezen glas in dovolj posluha?

Vsekakor. A vendar se da najti v pevskem društvu tudi kakšno zadolžitev za »pevce«, ki nimajo ustreznega posluha. Pred leti sem imel v zboru pevca, ki ni zmogel več peti, a si je našel druga opravila znotraj zbora, da je lahko ostal v njem. Skrbel je za osvežilne napitke med odmori, pripravljal je note. Za vsakogar se kaj najde.

V pevskem zboru pa se, tako navajate v raziskavi, celo starost meri drugače kot sicer v življenju.

Tako je. Letnica rojstva ni merilo, kdo je star in kdo mlad pevec, pač pa je to odvisno od tega, koliko časa že poje pri zboru. Celo na primer v srednješolskem zboru, kjer so vsi pevci skorajda enako mladi, se delijo na stare in mlade po stažu v zboru. Da se nekdo iz začetnika spremeni v pevca, traja od pet do sedem let. Po tem času lahko zboru da svoj optimalni pevski prispevek.

Kako pa med tako drugačnimi merili za starost v zboru poteka medgeneracijsko sodelovanje?

Podobno kot med vnukom in babico, ki sedita skupaj za računalnikom. Mladi, ki niso vajeni starejših, jih prek sodelovanja v pevskem zboru začnejo sprejemati, začutijo njihovo vrednost, enako se dogaja tudi v obratni smeri. Ne gre samo za privzgojeno vljudnost do starejših ali spoštovanje mlajših.

Kaj v zboru privede do obojestranskega sprejemanja?

Celotno delovanje zbora. Naj navedem primer. Pred leti je eden od mlajših pevcev v anketi izrazil, da starejši pevci ne sodijo v zbor, v katerem poje. Čez nekaj časa je povsem po naključju začutil njihovo vrednost, pomembnost, bogastvo. Na nastopu so se namreč znašli le trije mlajši pevci in cela vrsta starejših. Brez slednjih nastopa ne bi mogli izpeljati. Starejši pevci vnašajo v zbor neko stalnost, medtem ko se morajo mlajši večkrat prilagoditi na primer službenim obveznostim. Tako se v zboru zelo hitro okrepi zavest, da smo moštvo, ekipa. Kot pri nogometu: tako za vaje kot za nastope potrebujemo celotno ekipo.

O vključitvi v zbor govorite kot o nečem povsem vsakdanjem in temu dodajate, da smo vsi ljudje umetniki. Ali to velja tudi danes, ko se mnogi zmorejo ukvarjati le še s preživetjem?

Na umetnost ne smemo gledati preozko, niso pomembni le končni izdelki, pomembna je tudi pot. Tudi preživeti je umetnost.

Se kdaj zgodi, da se človek v zboru počuti omejenega?

Lahko se zgodi. Takrat običajno zamenja pevski sestav. Zaradi tega zbor ne razpade, lahko pa nastane kakšen nov zbor. So pa celo spori znotraj zbora pomembni, predvsem pri otroških in mladinskih sestavih. Pevci se jih naučijo ustrezno reševati.

Pa so pevski zbori dostopni ljudem, ki se želijo vključiti vanje, ali so to bolj zaprte skupine ljudi, ki v svoje vrste redkeje sprejmejo novince?

Zelo različno, vendar na zelo zaprtega še nisem naletel. Pomembno je upoštevati nekaj dejstev. Pri nas se s petjem ukvarja precej več žensk kot moških. Če se bo torej želel vključiti moški, ga bodo običajno sprejeli odprtih rok, ženske pa morda ne, saj morajo zborovodje skrbeti za uravnoteženost vokalov. Odprtost je torej zelo odvisna od potreb zbora. Vsak pevski zbor pa je zelo specifičen in ustreza vsakomur. Važno je, da vsi v zboru dosegamo isti cilj.

Kaj pa je cilj delovanja zbora?

Mora biti prepevanje. Potem pa ima vsak pevec še svoje individualne cilje. Ti so različni pri samskih, upokojencih, brezposelnih...

Ali se je kriza dotaknila tudi delovanja pevskih zborov?

Za zbore na državni in na regijski ravni je relativno dobro poskrbljeno. Večje težave imajo tisti, ki delujejo na območni ravni, saj jih občine po kategorizaciji manj financirajo. Pred leti se mi je zdelo čudno, ko sem bil na gostovanju z godbo v Nemčiji. Kolegica iz nemške godbe je pripovedovala, da si člani sami kupijo obleke, pa tudi inštrumente, a ko godbo zapustijo, oblačila in inštrumenti ostanejo v njej. Pri nas smo navajeni, da vse dobimo v društvu, ki tudi vse financira. Tam dobimo inštrumente, edini opravek v zvezi z obleko je obisk krojača. Nekaj časa sem ljudi poskušal prepričati, da bi spremenili miselnost, saj tudi če greš v telovadnico, plačaš neki prispevek.

Kako pa je danes? Vendarle smo sredi krize in poudarjate, da sodelovanje v zborih najbolj koristi ljudem, ki so v stiski, ti pa bi si težko privoščili še takšen prispevek.

Ljudje že danes precej vlagajo v dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo, tudi pri nas. V zborih, ki ostajajo na območni ravni, je žal precej takšnih, ki tega ne zmorejo. Nimajo denarja, da bi plačevali za to, da bi lahko peli. Če bodo morali plačevati, bodo prenehali peti. Menim, da bi nekaj denarja pevskim zborom, ki so s tega vidika preventivna dejavnost, morali nameniti tudi iz socialnega proračuna. Če bomo ljudem, predvsem starejšim in osamljenim, vzeli petje, jih bomo priklenili na dom. Zdaj od doma hodijo z razlogom, potem ga ne bodo več imeli.

Pravite, da imamo veliko zborov na lokalni, območni ravni. Jih imamo preveč? Bi bili bolj finančno vzdržni, če bi jih bilo manj?

Če človek obdeluje svoj vrtiček, je nanj navezan. Enako je z zborom. Mnogim bi težavo pomenilo vnovično prilagajanje ljudem v sosednjem zboru, novemu zborovodji... In na tekmovalnost in ponos ne smemo pozabiti, ki vlada med zbori na lokalni ravni. Človek je ponosen na svoj zbor, na njegove dosežke in zato na sosednje gleda kot na konkurenco. Zdaj pa si predstavljajte, da njegov zbor zaradi finančne stiske propade, edina možnost nadaljevati petje pa je priključitev h konkurenci. Mnogi tega ne storijo, raje se zaprejo vase in na kulturnem področju niso več dejavni.

So lokalni zbori pomembni predvsem z vidika posameznika?

Če enega človeka iz stiske rešimo s petjem, smo naredili veliko. Poleg tega pa se moramo zavedati, da bomo imeli brez široke baze območnih pevskih zborov vedno manj vrhunskih zborov na državni ravni. Če ne bo množičnosti, bo tudi špica vedno ožja.