1. Nadzor nad monetarno politiko, nad delovanjem bank in zavarovalnic, ki morajo delovati na pregleden način, da ne pride do nepravilnosti, nesorazmerij na trgu denarja, da so naložbe varne in ustrezno zavarovane... Nič od tega doslej ECB ni naredila, posledično je prišlo do kolapsa finančnih institucij in za njihovo sanacijo do porabe denarnih rezerv, ki bi jih lahko porabili za razvoj, varovanje okolja... Tudi Grčije ECB ni preverila pred vstopom v EU, ni vedela, kaj se tam dogaja, in še zdaj gasi požar, ki ga je posredno sama zanetila.
2. Zagotavljanje poceni denarja nacionalnim bankam. Nacionalne banke so dolžne bankam zagotavljati poceni denar iz naslova emisije, s čimer se nižajo vhodni stroški bank, nižajo se obrestne mere in s tem se spodbuja gospodarski razvoj. Nacionalne banke potrebujejo poceni denar tudi za odplačevanje državnih dolgov. Nič od tega ni videti, obrnjeno: država se redno zadolžuje na komercialnem bančnem trgu po oderuških obrestih!
3. Inflacija kot regulator monetarnih neskladij. V primeru sistemskih finančnih težav, kot sta prezadolženost in problem realnega in nominalnega dolga, je edino zdravilo zanj dodatna emisija in inflacija. Še posebno ob »odkritju« finančnih lukenj, ki so jih ustvarile nenadzorovane banke, bi lahko in morali sistemski primanjkljaj denarja rešiti s pospešeno inflacijo, ki bi rešila problem prevelikih dolgov, spodbudila dejavnost bank in gospodarsko rast.
Celotno evropsko gospodarstvo in občani smo v težavah, bančniki v londonskem Cityju pijejo šampanjec in si delijo desetmilijonske nagrade za garaško delo, ECB pa igra pasivno vlogo žrtve, namesto da bi prevzela vlogo krivca za nastale razmere.
Pričakujem, da bo predsednik uprave ECB prevzel objektivno in subjektivno odgovornost in odstopil, enako nadzorniki, saj za nas, prebivalce Evrope, ne delajo, kar bi morali.
Bojko Jerman,Dol pri Ljubljani