Napake si ne more odpustiti. Preganjajo jo podobe iz preteklosti, strah, da bo spet kaj spregledala, paranoja, da neznani izvajalci pravkar uresničujejo naslednji peklenski načrt. Vsi so sumljivi, vključno z voditelji, ki tega ne razumejo. Z njeno biokemijo nekaj ni v redu, morala bi se sprostiti, si vzeti čas zase in jemati tablete, ki bi ublažile njeno motnjo. Pa nima časa. Obsedena, da bi prehitela teroriste, v kali razkrila naslednjo zaroto in preprečila množični pokol, ves čas za korak ali dva zamuja.
Carrie Mathison, izmišljena agentka Cie iz večkrat nagrajene ameriške televizijske serije Homeland (prvo sezono pravkar predvajajo na hrvaški televiziji, na kabelskih mrežah pa tretjo), je poosebljenje z 11. septembrom leta 2001 prizadete, travmatizirane, frustrirane, paranoidne in z nevarnostjo terorizma obsedene Amerike. ZDA, ki vohunijo za skoraj vsakim zemljanom, imperijem, ki za vsakim vogalom vidi naslednika Osame bin Ladna, ki 52 milijardam dolarjev (letno) za široko razvejano vohunsko-analitično mrežo navkljub ter desettisočem agentov in analitikov (ter skoraj pol milijona pogodbenikom, kakršen je bil Edward Snowden) spregleda mulca, ki se prostodušno deklarirata na facebooku (napad med bostonskim maratonom), ZDA, ki že dolgo niso več »dežela pogumnih in svobodnih« iz himne.
Prenesite si grafiko o demokraciji, plačani s svobodo, kot JOPG datoteko.
Z demokracijo ZDA je – kot z biokemijo agentke Carrie, ki trpi zaradi bipolarne motnje – nekaj hudo narobe: Abu Grajb, Guantanamo, redni napadi z brezpilotnimi letali (in pokoli civilistov) in od letošnjega leta še razkritja iz Snowdnovih dokumentov. Vse to, ne da bi imeli zakonodajna in pravosodna veja oblasti kakšne prav posebno hude težave s početjem izvršilne veje. Imunski sistem demokracije očitno ne deluje.
Ko gre za množično, skorajda že popolno spremljanje, zbiranje in analiziranje podatkov iz digitalnega prometa, je mogoče reči, da tako frontalnega in hkrati globokega poseganja v zasebnost in druge temeljne človekove pravice in svoboščine v zgodovini še ni bilo. Ni ga moglo biti.
»Digitalna omrežja so zavzela družbo in nadvladala njena pravila. Popoln nadzor nad internetom je enako popoln nadzor nad družbo. Ne le njen digitalni del, celotna zasebna sfera se je izrodila v psevdozasebno.« Sascha Lobo, kolumnist, na spletni strani Spiegla
V digitalnem svetu se ljudje (večinoma) obnašamo drugače kot v analognem. V zameno za brezplačne storitve in vsebine ali vsaj za udobje, da smo vedno in povsod dosegljivi, da lahko knjigo ali izdelek dobimo takoj ali dostavljen na dom, se zlahka odrečemo delu zasebnosti. Toliko lažje, ker si domišljamo, da je digitalna zasebnost zgolj virtualna, navidezna, ki z »analogno« zasebnostjo v »stvarnem« svetu nima ničesar skupnega.
Žal ni tako enoznačno. Najprej, digitalna in analogna identiteta (in s tem zasebnost) nista ločeni. Drugič, ni je države ali podjetja, ki bi si lahko privoščila v istem trenutku fizično zasledovati in zbirati podatke (kaj šele analizirati) vseh državljanov (ali kupcev). Ne denarja ne ljudi ne drugih zmogljivosti za to še najbolj vneti diktatorji niso imeli. Dandanašnji, ko so zmogljivosti zbiranja in analiziranja podatkov (skoraj izključno) problem računalniške moči (cenejše iz dneva v dan) in matematike oziroma algoritmov za prečesavanje podatkov (iz dneva v dan bolj prefinjenih in hkrati nenadzorljivih, saj le peščica avtorjev razume, kaj so v resnici sprogramirali), je mogoče podatke o vsakem »priključenem« zemljanu zbirati in analizirati sleherno sekundo, vsak dan v letu. Drži, ne še o vseh do zadnjega in tudi ne vsakdo, ki bi si tega zaželel, toda od letošnjega junija se pred naši očmi sestavlja vse bolj jasna podoba o neslutenih (možnih) razsežnostih tovrstnega početja.
»NSA je spremenila internet v neskončno nadzorovalno platformo. A čudežev ne zmore. Omejujejo jih iste ekonomske danosti kot vse nas in naša najboljša obramba je kar najbolj podražiti nadzor. Zaupajte matematiki. Šifriranje (enkripcija) je vaš prijatelj.«Bruce Schneier, izvedenec za računalniško zasebnost in varnost, v Guardianu
Šele po razkritju prisluškovanja nemški kanclerki in vrsti drugih vodilnih politikov iz partnerskih držav ter zgolj leporečno se v Washingtonu prebijajo do spoznanja, da so morda šli predaleč. »S predsednikom sva izvedela za nekatere stvari, ki so se dogajale bolj ali manj samodejno; ker je tehnologija na voljo in ker je bilo to možno. V nekaterih primerih so nekatere od teh akcij šle predaleč in poskusili bomo zagotoviti, da se to ne bo več zgodilo,« je denimo izjavil ameriški zunanji minister John Kerry.
Z morebitnim priznanjem, kaj šele kesanjem ali političnim »razsvetljenjem« njegove besede nimajo ničesar skupnega. So kvečjemu olepšano nadaljevanje uradne zgodbe o tem, da na splošni ravni s tem, kar počne 17 ameriških obveščevalnih agencij, ni nič narobe, v posamičnih primerih pa…, eh, nesreča ne počiva in zdaj, ko to vemo, bomo oziroma smo že ukrepali. So kvečjemu variacija na uradno navodilo, kako je treba razumeti otroške in civilne žrtve napadov z brezpilotnimi letali, ki se, prosto po Baracku Obami, glasi: Smo v vojni /proti terorizmu/ in kot vsaka vojna ima tudi ta svoje civilne žrtve. So kvečjemu logično nadaljevanje komunikacijske strategije iz Abu Grajba in Guantanama, po kateri so se, bog pomagaj, posamezniki nad /utemeljeno/ priprtimi izživljali brez ukaza, odobritve ali vednosti nadrejenih. So povsem v splošnem duhu »ustvarjalne razlage« celotnega korpusa človekovih pravic in svoboščin, ki se vpričo nas spreminjajo v poljubno pravno kategorijo.
V samem osrčju takšne »avtentične razlage« obveščevalne nuje je tudi legenda o »več kot 50 preprečenih terorističnih napadih«. To legendo je poleg vohunskih direktorjev širil predsednik Obama, za njeno medijsko nalezljivost pa so skrbeli še kongresniki in senatorji. Kljub temu gre, kot so dokumentirali na raziskovalno-novinarski spletni strani Propublica.org, za golo legendo, ki so jo direktorji agencij z navedbami podkrepili v zgolj štirih primerih. In še ti štirje primeri so se na koncu izkazali za komaj kaj več kot pripovedke – v dveh sporna »izredna sredstva«, ki jih uporablja NSA, sploh niso bila potrebna (ampak so oziroma bi zadostovali »klasični« preiskovalni nalogi), v enem je »namig« prišel od britanskih obveščevalcev, v enem pa so enega od osumljencev obsodili, a ne za tisto dejanje, zaradi katerega ga je spremljala NSA.
Na drugi strani je Kerryjeva izjava precej prostodušno posredno priznanje, da politika svojih psov vohljačev nima (vsaj ne ves čas) niti pod že tako ohlapnim nadzorom. Agencije so počele vse, kar jim je tehnologija omogočala. Četudi zdaj nekaj časa določenih stvari nemara ne bodo več, ni jamstva, da jih ne bodo kmalu spet ali da se – recimo s kakšno novo tehnologijo – ne bodo spomnile česa novega. »Če ste državljan, ki spoštuje zakone /…/, se vam države in njenih obveščevalnih služb ni treba bati,« kakor je kmalu po prvih razkritjih iz Snowdnovih dokumentov javnost miril britanski zunanji minister William Hague, je zato dvojno sprenevedava cinična izjava. Še kako se morate bati, kajti politika se na eni strani zgolj pretvarja, da ima vse pod nadzorom, na drugi pa polje državljanove zasebnosti povsem izničuje, se dela, kot da ga sploh ni oziroma ne bi bilo do določene mere vsaj formalno zavarovano z drugimi zakoni od tistih, ki določajo polje delovanja obveščevalnih služb.
Slednje ponazarjajo tudi sveže zahteve nemškega notranjega ministra Hansa-Petra Friedricha iz koalicijskih pogajanj, da bi imel dostop do baze podatkov s cestninskih postaj (naprave na njih cestninijo tovorni promet, snemajo pa vsa mimovozeča vozila) in da bi telefonske metapodatke shranjevali najdaljši možni čas glede na (sporno) smernico EU.
Če bi uporabljali Haguejevo (kot rečeno, ne le njegovo) logiko v »analognem svetu«, bi bila izjava, denimo, naslednja: Pa kaj, če ima policija splošni nalog za hišno preiskavo, enega samega, veljavnega za vse državljane in vse čase – zakonu pokornim državljanom se policije ni treba bati. Danes je morda še samoumevno, da bi politik, ki bi izjavil kaj takšnega, oplel. Kaj pa jutri? In zakaj se že danes politikom, ki v imenu domnevne varnosti zanikajo donedavna še sveto načelo, da morata biti državljan in njegova zasebnost, temelj njegove svobode kot državljana, kadar koli in kjer koli zaščitena pred samovoljo države, ne zgodi nič?
»Digitalni svet je bistvenega pomena za prihodnost zasebnosti, avtonomijo, svobodo in samo demokracijo; to so stvari, ki bi morale biti pomembne vsaki politični stranki.« Jevgenij Morozov, sociolog digitalnih tehnologij, v Frankfurter Allgemeine Zeitung
Ko ima država pred državljani več skrivnosti kot nasprotno, bi moralo državljane skrbeti. Ko je razglašena sezona lova na tiste, ki odkrivajo dvomljivo legitimirane državne skrivnosti (ne pa na tiste, ki posegajo v posameznikovo zasebnost), bi morali državljani pisati pisma in peticije ter javno protestirati. Nekoč so to tudi počeli (celo v Sloveniji), danes je videti, kot da jim je vseeno.
Čeprav so bili posvarjeni že dolgo tega. Še preden je bila tehnologija na ravni, potrebni za bolj ali manj popolno spremljanje, zajemanje in analiziranje vseh (elektronskih oziroma digitalnih) komunikacij, še pred napadom na dvojčka WTC, je v filmu Državni sovražnik (Enemy of the State, režiser Tony Scott) paranoidni nekdanji špicelj NSA (upodobil ga je Gene Hackman) leta 1998 povedal: »Vlada je že od 40. let zraven pri vseh komunikacijah. Vse so okužili. Lahko si ogledajo tvoje bančne račune, računalniške datoteke, elektronsko pošto, prisluškujejo telefonu.« Scenaristi Homelanda si bodo gotovo, če naj blagovna znamka doživi običajnih pet sezon eksploatacije, izmislili še marsikateri komaj verjeten zaplet in pomenljiv dialog. Toda inteligentna (ameriška) televizijska produkcija zadnjih let je medtem že tako in tako skoraj prekosila Hollywood – kot proizvodnja sanj, ki napoveduje moro.
