Zdaj že mesec in pol ne igra. Berem, da je poškodovan. Ne, ni. Ukraden je, meni so ga ukradli. Čisto preprosto, brez slehernega sramu, celo s pojasnili, da ga sploh niso. Samo izginil je, ker je – za posrednika njegovih vragolij na malem ekranu – predrag!? Pa ne zame, meni je »vzel« nekaj deset evrov za programski paket, ki mi je jamčil Messija. Zanje, ki so prej s ponosom oglaševali, da ponujajo tudi Messija, in nabirali take, kot sem jaz, leta in leta. Zdaj je zanje predrag in so mi ga ukradli. S pojasnilom, da se bodo še pogajali s tistim, ki ga ima v lasti. Do takrat naj tatvino preprosto plačam jaz. Kajti za mesec, ko so mi ukradli Messija, je prišel enak račun kot prej, ko me je razveseljeval, če mi je grozila trojka, če so obrestne mere na obveznice skočile čez razumno mejo, če…!? Kako? Preprosto – posrednik njegovih nog in golov je ocenil, naj plačam isto ceno, čeprav nimam več Messija. Zanje ima namreč previsoko ceno – zame pa enako, igra ali ne igra. Ta isti posrednik se mi ob prvem izbruhu jeze na telefon ni oglasil pol ure. Neprestano sem klical, da bi zvedel, kdaj dobim Messija nazaj. Niso bili dosegljivi, očitno je bilo ljubiteljev Messija toliko, da so mi vrteli posnetek o zasedenih operaterjih.

A tat Messijevih nog mi ni samo jemal, hotel mi je nekaj podariti. Kot v zameno. Kot v tolažbo. Kot bombon, ki naj ga skozi šipo ližem. Na računu je namreč pisalo, da so mi namesto Messija dali storitev, ki je nisem nikdar zahteval, še manj prosil, še manj želel. Preprosto: veliki ponudnik mi milostno ponuja nekaj s – pomislite – stoodstotnim popustom! Zjokal sem se ponovno: ne le da so mi ukradli Messija, še ponižujejo me. Če si ob liziko, na, kislico in se smej, ti tepček nogometni ti!

Zdaj na ekranu, kjer je preigraval Messi, ne piše več, da so bili pogoji za njegove noge za mojega ponudnika televizije nesprejemljivi. Ne, zdaj piše, da bo morda do konca tega meseca Messi nazaj. Ne bo. Je poškodovan. Med tem pa sam doživljam invazijo. Ko naivno pritiskam daljinca, da bi našel Messija, mi povsod sporočajo, da je moj ponudnik televizije tudi najboljši pri ponudbi telefonije, vseh podobnih storitev! Neprestano me bombardirajo z ugodnostmi, popusti, vsemi mogočimi triki, da bi jih imel rad. Pa jih nimam. Rad imam Messija, ki so mi ga ukradli. Po glavi se mi podi pomislek o teh njihovih odličnih storitvah: le kako so prišli do vsega tega denarja za to reklamno invazijo na vse nas, če se o tem, da vsi skupaj obdržimo Messija niso bili sposobni dogovoriti? In odgovor je na dlani. Skoraj vedno, ko so komu kaj vzeli ali ko so izkoristili dejstvo, da nad njimi bdi država, so bili bolj bogati. Tako so bogati, da ne morejo plačati Messija, lahko pa žrtvujejo svojo telefonsko blagovno znamko, v katero so vložili več, kot stane Messijeva pogodba tam pri Kataloncih!

V bistvu smo torej naivni verniki državnega velikana telekomunikacij Messija plačali že zdavnaj. Ne plačali, preplačali. Zato nas zdaj pitajo z reklamami o svoji poslovnosti, popustih, storitvah in mirno naprej jemljejo tisto, kar mi plačujemo. Zato sem se odločil, da račun zavrnem. Ker sem za mesec z Messijem na ekranu prisiljen plačati enako kot za mesec, ko so mi ga ukradli pred nosom in očmi. Ko slišim njihovo novo »reklamno kampanjo«, planem na gumb na daljincu. Ko slišim, da zdaj njih država prodaja in so nekateri proti, ker naj to ne bi bil nacionalni interes, kličem moji državi: »Prodajte moj del nacionalnega interesa, vrnite mi Messija!«