Napadi z letalstvom se niso najbolj obnesli. Preprosto niso bili dovolj dobro narejeni. Tudi posnetki iz zraka niso več tisto, kar so bili, odkar so na Wikileaksu prikazali ameriški helikopter, ki je ob spremljavi sprotnega zvočnega komentarja streljal na kamermana in njegove spremljevalce. Ko je njih potolkel, je streljal še na vozilo, ki se je ustavilo, da bi jim pomagalo. V avtu sta bila dva otroka. Oba sta preživela, tako da je bil razplet res močan. Čez to je težko iti.

Zato pa je sirska vojna prinesla niz novosti pri prikazovanju raznovrstnosti kopenskih operacij proti civilnemu prebivalstvu. Običajno so bile takšne reči slabo dokumentirane z meglenimi fotografijami in protislovnimi pričevanji. O Srebrenici, na primer, razen kosti, ne obstaja skoraj nič zares dobrega grafičnega materiala. Sirski uporniki so vojno poživili z obglavljenji pred kamerami, rezanjem rok, javnimi mučenji in razstrelitvami. To bi moralo biti privlačno. Vsaj toliko je spektakularno kot solidno narejena tehnološka grozljivka.

Že bližnji posnetek štiricevnega protiletalskega topa, ki s Fordovega poltovornjaka sredi ulice v obljudenem kraju od blizu strelja na postojanko sirske vojske, bi moral imeti publiko. Pa je šel mimo.

Velik medijski preboj je naredila sirska vojska z uporabo kemičnega orožja. Prizori mrtvaško belih trupel otrok, ki so bili zastrupljeni s sarinom, so nekaj časa vzbujali veliko zanimanje. Vsega hudega vajeno javno mnenje se je za hip zatreslo. Še posebno ob posnetku psa, ki leži na tleh in trza z zadnjo nogo. Umirajoče živali v vojni vedno ganejo še tako trdosrčnega gledalca. Zaradi tega je prišlo do vznemirjenja v političnih krogih. Začelo se je govoriti o vojaški intervenciji. Zanimivo. Vendar je navdušenje hitro splahnelo. Že ko so začeli uporabljati terminologijo omejenih zračnih operacij, citirali Kofija Anana in zagotavljali, da si ne bodo mazali čevljev na tleh, je bilo jasno, kako se bo končalo. »Dajmo diplomaciji še eno priložnost.« Nikoli niso oskarja dali filmu, v katerem so diplomaciji dali še eno možnost. Še risanke dobijo več priložnosti.

Rezultat je presenetljiv. Največja avtohtona državljanska vojna 21. stoletja si sploh ne zasluži statusa velike produkcije, ampak je konfinirana na kanale na Youtubu. Tam je živahna, vsak dan se kaj zanimivega zgodi in ima svojo kultno publiko.

Večina gledalcev je diskretno obrnila pogled proč, ker so prizori pretežki in se tolaži s tem, da, ah, saj je samo film.

Ampak v resnici sploh ni film. Noben film ne traja tri leta, ne zahteva sto tisoč mrtvih in milijone beguncev. Tisoči kratkih filmčkov, posnetih na mobilne telefone, ki so prišli na internet, dokumentira resnično zgodbo ljudi v naši neposredni soseščini, ki se jim država sesuva pod nogami, njihova življenja pa so v rokah manijakov. Sirija je postala država, v kateri se ne da več živeti. Ljudje hočejo za vsako ceno ven iz nje.

Prejšnji teden je šla skoraj neopazno mimo novica, da je v dveh dneh iz Sirije v Libanon pribežalo 10.000 sirskih beguncev. Pridružili so se skoraj milijonu beguncev, ki so že tam. Vsak četrti prebivalec Libanona je sedaj begunec iz Sirije. Vojna pa je tudi v Libanonu in je prav tako nevidna kot vojna v Siriji. Tudi iz Libanona hočejo ljudje zbežati. Vsi vedo, da bo tam hudo.

Zatočišč je malo. Irak je v permanentni državljanski vojni, od koder bežijo tudi Iračani. Egipt je pod vojaško diktaturo z razdraženo družbo v uničujoči gospodarski krizi. Libija kot država ne obstaja več. Tunizija komajda lovi ravnotežje med notranjimi protislovji. Turčija je polna beguncev in je do novih zadržana. Izrael ne slovi ravno kot država, ki rada goji gostoljubje do Arabcev, ampak jih z vsemi močmi odriva čez svoje meje.

Edina destinacija, ki je še privlačna, je Evropa. Bog, ki so si ga izmislili prav med Kairom in Damaskom, ima res velik smisel za humor. Sveto pismo je začel z eksodusom.

Tunizija, Egipt, Libanon in Sirija so bile v zadnjih desetletjih najbolj priljubljene točke za ljudi, ki so hoteli lepo in poceni pozimi zbežati iz Evrope na sonce. Sirija je bila med najbolj očarljivimi. Ima vse od rimskih ruševin do glave Janeza Krstnika v eni najlepših džamij na svetu. Evropejci so se jim izkazali kot simpatični in preprosti ljudje, ki znajo ceniti gostoljubje. S pokritim zimskim nebom je vsak Evropejec sanjal o Alepu, Damasku, Bejrutu in Sinaju. Prebivalci teh krajev sedaj vračajo sanje. Želijo si nekaj mirnega sivega neba.

Tukaj je nepotrebno imeti kakršnekoli iluzije. Ta resnični svet bo tako ali drugače prišel do nas. Evropska unija nekoliko menefregistično niha med idejo, ali naj intervenira v Siriji ali napove vojno beguncem. V Bruslju med tema dvema opcijama nikoli ne bodo našli konsenza. Izgovarjajo se, da stvari niso jasne, da gre v Franciji desnici predobro, v Nemčiji ne morejo oblikovati vlade, jug celine je v krizi, njen sever pa zajema ksenofobija. Vse to je res. Ampak res je tudi, da to nikogar, ki je pribežal do obale južnega Sredozemlja, ne zanima. Tako ali drugače bo priplaval čez. Tukaj pa bo presenečen ugotovil, da je razsvetljena celina slabše pripravljena na begunce iz sosednjih držav kot Kenija na begunce iz Somalije. Že nekaj tisoč jih spravi velike države v paniko. O milijonih ne znajo niti razmišljati. Pa je izračun otročje preprost. Če se v morju utopi dvajset tisoč beguncev, je živih, ki hočejo čez, stokrat več.

Treba se je zgledovati po Georgeu Bushu mlajšem, ki je bil praktičen človek. Ko je utemeljeval napad na celoten Bližnji vzhod, je rekel nekaj zelo modrega. »Če mi ne bomo vojne prinesli k njim, jo bodo oni prinesli k nam.« Velja tudi za mir. In obe smeri.