Kennedyjeva Amerika: nazaj v prihodnost

Obujanje idealov

S spomini na Kennedyja želi Amerika priklicati lastno obdobje nedolžnosti. Mrtvega Kennedyja povzdiguje na piedestal, z njim se vrača v 22. november 1963, ko je z Lyndonom Johnsonom krenila na pot brezumnega nasilja v Vietnamu in kasneje z Richardom Nixonom dosegla zavidljivo raven mračnjaštva. To je trenutek preteklosti, iz katerega se skuša Amerika vrniti v prihodnost.

Tudi Robert Dallek, avtor slovite biografije Nedokončano življenje, ugotavlja, da Amerika sanja o Kennedyju zaradi vsega tistega, kar se je zgodilo po njegovi smrti. Dallek se je zaustavil pri Johnsonu in Nixonu, lahko pa bi nadaljeval do Baracka Obame. Tudi med volilno kampanjo leta 2008 so mnogi Američani v Obamo polagali enako upanje, ki je prisotno v zdajšnji nostalgiji za Kennedyjem. Spomnim se volilne kampanje in mnogih, takrat že priletnih demokratskih voditeljev, ki so leta 2008 polni upanja napovedovali, da se začenja čas, ki se je ustavil pred 50 leti. S solzami v očeh so predstavniki manjšin napovedovali, da se bo z Obamo dokončno zaključila državljanska vojna. Mlade generacije Američanov so leta 2008, ne da bi to vedele, dobile svojega Kennedyja. Med volitvami leta 2012 so ga zavrgle.

Ni pričakoval dolgega življenja

Poveličevanje JFK je potemtakem tudi oda neke generacije. Petdeseta obletnica atentata v Dallasu pomeni skrajni poskus, da se iz ljudi, ki so bili leta 1963 blizu predsedniku in dogodku, iztisnejo še zadnja pričevanja in spomini. Rezultat tega napora je množična medijska produkcija filmov, dokumentov in knjig. Na osnovi novorazkritih materialov je zdaj na voljo kopica podrobnosti, ki ilustrirajo Kennedyjevo osebnost, zasebno, pogosto skorajda razvratno življenje ter njegovo neskončno slo po oblasti. Z njo je premagal Johnsona, ki je komaj leto pred volitvami 1960 veljal za naravnega predsedniškega kandidata demokratov. Pred političnim vzponom ga niso mogle ustaviti ne addisonova bolezen žlez ne njegove težave s hrbtenico. Kot da je vedel, da mu ni naklonjeno dolgo življenje, je neznosne bolečine premagoval z nasmeškom in užitki ter z veliko injekcijami proti bolečinam. Junija 1961, ko se je na Dunaju prvič srečal z Nikito Hruščovom, je malo manjkalo, da bi srečanje zaradi bolečin odpovedal. S posebnim letalom so na Dunaj v največji tajnosti pripeljali njegovega zdravnika, ki je predsednika pokrpal toliko, da je zdržal nekajurno srečanje s sovjetskim voditeljem. Za Kennedyja so se razgovori končali porazno. Izkušeni Hruščov je naravnost zmlel in ponižal karizmatičnega ameriškega predsednika in mu zagrozil, da bo z Rdečo armado zasedel zahodni del takrat razdeljenega Berlina. Hruščov je bil besen zaradi operacije Prašičji zaliv, s katero so ZDA tri mesece po prihodu Kennedyja v Belo hišo poskušale na Kubi izpeljati prevrat. Ko je leto kasneje s krizo na Kubi dokončno izbruhnila hladna vojna, je Kennedy pokazal veliko več razsodnosti. Dne 16. oktobra 1962 je namreč zavrnil svoje generale, ki so vztrajali pri tem, da bi ZDA bombardirale Kubo in Rusijo. JFK je v kritičnem trenutku za vojno razpoložene generale peljal na večerjo, mlajšega brata Roberta, ki je bil takrat državni tožilec, pa v rusko veleposlaništvo s skrivnim predlogom o umiku ruskih raket s Kube in ameriških iz Turčije. Ameriški zgodovinarji trdijo, da se je svet tega dne izognil jedrskemu holokavstu.

Teorije zarote

Med zgodbami, ki jih ob obletnici umora JFK objavljajo mediji, še vedno nastopajo že znane teorije zarote. Med vsemi prevladuje tista, ki temelji na domnevi, da je bila krogla, ki je Kennedyja zadela v možgane, izstreljena iz grmovja na trati ob cesti, ne pa iz šestega nadstropja skladišča knjig, od koder je streljal Lee Oswald. Ta hipoteza predpostavlja, da Oswald ni bil edini strelec ter da so mu spretni režiserji umora nastavili past, zaradi česar so 48 ur po strelih na predsednika utišali tudi njega.

Luke in Mike Haag, oče in sin, sta strokovnjaka za balistiko. Kupila sta model puške carcano, ki jo je uporabil Oswald, in z najsodobnejšo tehnologijo preučevala gibanje krogle, izstreljene v različne materiale. V dokumentarcu, ki ga je v teh dneh prikazala neodvisna televizija PBS, na podlagi balističnih izsledkov zatrjujeta, da bi Oswald resnično lahko bil edini strelec ter da je usodna krogla predsednika zadela v glavo od zadaj.

John Fitzgerald Kennedy je na svojo zadnjo postajo turneje po Teksasu, kjer si je z zmago leta 1960 zagotovil vstop v Belo hišo, prispel okoli poldneva. Z njim je takrat izjemoma potovala Jacqueline Kennedy. Jackie je bila oblečena v roza, na letališču so ji podarili šopek rdečih vrtnic. Predsedniški par je bil glamurozen. Kdo ne bi bil očaran nad sanjskim parom? Svetovalci predsednika so se odločili za vožnjo skozi mesto v odprtem avtomobilu. Čez leto bodo nove volitve, Teksas bo spet odigral pomembno vlogo.

Politična zarota

Uro kasneje je bil predsednik Kennedy mrtev. Vse drugo se je zgodilo z bliskovito naglico. Nekatere teorije zarote trdijo, da je po izredno površni obdukciji, med katero sta zdravnika spregledala celo rano v hrbtu, predsednikovo truplo prevzela druga skupina zdravnikov, ki je na glavi skušala odstraniti dokaze, da je krogla predsednika zadela od spredaj. Warrenova komisija naj bi na podlagi fotografij manj iznakaženega trupla zavrnila teorijo zarote.

Zapruderjevi posnetki so deset let kasneje dvignili vihar. Spodnji dom kongresa je odprl še eno preiskavo in leta 1978 objavil sklep, da je bil Kennedy žrtev nepojasnjene zarote.

Da je šlo za politično zaroto s pomočjo Cie, trdi Oliver Stone v svojem filmu JFK. Kongres je zaradi tega leta 1992 ustanovil odbor za pregled dokumentov o umoru predsednika Kennedyja. Jeremy Gunn, vodja odbora, je pred nekaj dnevi zatrdil, da je med preučevanjem dokumentov odkril veliko neujemanj, ki bi jih Warrenova komisija morala razrešiti. »Edina institucija, ki je bila v položaju, da razkrije zaroto, je bila Warrenova komisija. Tega pa ni storila. Zdaj je prepozno,« se je vdal v usodo Gunn.