Zelo enostavno. Nihče v moji družini, sem namreč doma iz Kopra, a sem študirala v Ljubljani, kjer zdaj živim, ni bil povezan s tem športom. A ko sem enkrat videla oglas, da pripravljajo dan odprtih vrat, sem prepričala nekaj prijateljev, da smo šli pogledat. Povsem za zabavo in za šalo. In me je pritegnilo, iz cele družbe sem dejansko samo jaz nekako začutila, kaj se v tem športu skriva. Ljudje so bili sproščeni, vzdušje enkratno, predvsem sem takrat spoznala, da je to veliko bolj naporen šport, kot je videti na prvi pogled. Predvsem pa je taktičen, presneto veliko moraš misliti pri tem.
Omenili ste, da je curling naporen. Kaj je pri njem tako posebnega?Pri igranju človek odkrije mišice, za katere sploh ne ve, da jih ima. Šalo na stran, presneto dober moraš biti fizično in psihično, da si lahko uspešen. Pometači, torej tista dva igralca, ki s »pometanjem« usmerjata kamen, morata biti res dobro pripravljena. Metalec pa gibčen, kajti že samo položaj, v katerem moraš čepeti, ko vržeš, zahteva odlično razgibanost. Prej sem trenirala atletiko in to mi je pri curlingu pomagalo. Pri tem moraš paziti na ravnotežje, od katerega je najbolj odvisno, kako dober bo tvoj met. Da o pravilnem odrivu in moči v nogah ne govorim.
So pa pri curlingu gotovo tudi stvari, ki vas motijo?Moti me seveda, da smo kot šport precej na obrobju, nimamo niti pravih ledenih stez, treniramo na ledu v Zalogu. A ko prideš enkrat igrat na pravo stezo, ne moreš verjeti, kakšne so razlike. Kamen ne poskakuje, gre točno tja, kamor ga želiš vreči. In še ena stvar je moteča: zebe me. Ker igramo na ledu, je to normalno, mar ne? Pometačem niti ni, meni, ki dejansko mete spremljam z druge strani, pa je. In če pomislite, da tekma lahko traja tudi več kot tri ure, potem si lahko mislite, kako je. A tudi to je del tega športa.
Je poleg kamna in metle potrebna še kakšna oprema?Metla je posebna, z njo dejansko lokalno povišujemo temperaturo ledu in s tem zmanjšujemo trenje, da kamen potuje dlje ali zavija. Pomembna pa je seveda tudi obutev, na eni nogi je podplat teflonski, da lepo drsi, na drugi pa gumijast za odriv. Kamne pa priskrbi organizator tekem, teh nam ni treba nositi s seboj. Morajo pa biti izdelani iz škotskega granita. Konec koncev ta šport izvira iz Škotske.
Omenili ste, da so tekme zelo dolge. Je težko ohraniti koncentracijo ves čas?Seveda jo je, v tem je tudi čar tega športa. Po navadi odloča zadnjih nekaj metov in milimetri, kateri kamen je bližji. Na tekmi v skupini C smo igrale 3 ure in 20 minut. Po taki tekmi si res pošteno utrujen. Zdaj naj bi ta čas omejili, da bi bila tekma dolga okoli dve uri. Ena od naših reprezentantk vedno pravi, da če odločajo zadnji kamni, potem vrzimo teh pet metov in je tekma končana. Dejstvo je, da pri curlingu o rezultatu odloča toliko majhnih dejavnikov, kar ga naredi še lepšega.
Kakšna so pričakovanja na prihajajočem evropskem prvenstvu?Vem, da ne bo lahko, veliko reprezentanc je na podobni ravni kot me, konkurenca bo huda, tekme bodo nekaj povsem drugega. Spoštovati moramo vsakega nasprotnika in dobro igrati. Z dobro igro lahko obstanemo v skupini B, kar je tudi naš glavni cilj.