S slavnostno akademijo na Dunaju se je včeraj, na dan 200-letnice rojstva slovenskega jezikoslovca Franca Miklošiča, končal niz prireditev, ki so zaznamovale to obletnico. Že v ponedeljek in torek so namreč v Ljutomeru, blizu katerega je bil Miklošič rojen, pripravili mednarodno znanstveno konferenco, v torek zvečer pa so tam odkrili tudi Miklošičev doprsni kip.
Velikan kakor Prešeren
Čeprav je Miklošič eden največjih jezikoslovcev vseh časov, je pri nas zunaj jezikoslovnih krogov vse premalo spoštovan, je ob tej priložnosti povedal dekan Filozofske fakultete Univerze v Mariboru dr. Marko Jesenšek, ki je vodil omenjeno konferenco. »Slovenci smo imeli v 19. stoletju dva velikana – na področju literature Prešerna in na področju jezikoslovja Miklošiča, ki je na znanstvenem področju posegel na Parnas jezikoslovnega raziskovanja,« meni Jesenšek. »In če smo Prešernu namenili pozornost, ki si jo zasluži, Miklošiča poznajo, cenijo in spoštujejo predvsem znanstveni krogi, širša javnost pa ve o njem vse premalo.«
Glavna področja, s katerimi se je ukvarjal Miklošič, so bila vezana na slovničarstvo, slovaropisje in balkanistiko; velja tudi za začetnika raziskovanja romskega jezika. Njegov prispevek k slovenščini je ogromen: zaslužen je bil namreč za normiranje enotnega slovenskega jezika, postavil je tudi temelje za slovenski znanstveni jezik.
Slovenščino postavil v ospredje
Ker je menil, da je treba slovenščino razvijati že v šoli, je pisal učbenike za gimnazijce in spodbujal pouk v slovenščini. Zavedal se je namreč, da je materni jezik edina prava pot za posredovanje znanja. Kljub temu Miklošič, ki je bil tudi profesor in rektor na dunajski univerzi, s svojimi tamkajšnjimi študenti ni hotel govoriti slovensko – ker je bil učni jezik pač nemški.
V evropskem jezikoslovnem prostoru je pozornost vzbudil s kritiko indoevropske primerjalne slovnice Franza Boppa, na podlagi tega pa je pripravil svojo znamenito primerjalno slovnico slovanskih jezikov, ki je še danes temeljno delo za vse, ki se ukvarjajo z jezikoslovjem. nr, sta
