Če je pred tremi leti organizator festivala na področju gledališča še lahko prejel 70.000 evrov, organizator glasbenega festivala pa 65.000 evrov, je zgornja meja za oba letos 40.000 evrov. To pa je gotovo vsota, ki poraja vprašanje, kako vrhunsko produkcijo sploh lahko omogoča. Da gre za zelo nizek znesek, nazorno kaže podatek, da navedeni strošek zlahka preseže že ena gostujoča produkcija. Hkrati se zdi, da bodo še nižji zneski festivalom otežili kandidiranje na evropskih razpisih, kjer mora za uspešno kandidaturo sredstva najprej primakniti država, in to v višini 50 odstotkov.
V dani javnofinančni situaciji so očitki o »nedopustnem« krčenju sredstev za kulturo seveda brezplodni. Bolj smiselna je razprava o tem, kako ministrstvo ob zmanjšanem proračunu dejansko ravna. Pri vsakem zmanjšanju sredstev ima namreč na voljo dva pristopa: ali sredstva med prijavitelje proporcionalno nadrobi ali pa poskrbi za delitev primerljivih, še vzdržnih vsot, vendar proporcionalno zmanjša število prijaviteljev, med katere bodo sredstva razdeljena. Razumljivo je, da kulturni producenti pri tem vprašanju zagovarjajo delitev med čim več upravičencev, zdi pa se, da je porabniku kulturnih vsebin bolj v interesu druga možnost. Nizka sredstva, ki se delijo med prijavitelje, za kulturnega konzumenta pomenijo, da se ohranja obseg dogajanja, ne pa nujno tudi njegova kakovost. To nas postavi naravnost v osrednjo kulturno razpravo zadnjega desetletja, ki je prinesla ugotovitev, da slovenska kulturna ponudba količinsko preprosto presega zmožnosti publike, da ji sledi. Kot drugo pa manjši zneski financiranja pomenijo tudi nižjo produkcijsko kvaliteto, kar prav tako ne more biti v interesu ne javnega financerja ne občinstva.
Zdi se, da je ministrstvo za kulturo ubralo boljši pristop pri letošnjem programskem razpisu, kjer je zmanjšana sredstva razdelilo med manjše število prijaviteljev. Ministrstvo pri vprašanju »drobljenja« sredstev tako pošilja dvoumne signale, ko se pri vsebinsko enakih dilemah odloča različno. Se pa načelno zavzema za zmanjšanje števila dogodkov in določitev kvalitativnih standardov po posameznih področjih v Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017, kjer se kot »mantra« števila ena pojavlja predvsem načelo večje dostopnosti kulture. Prav dostopnost je tisto vprašanje, ki je bolj kompleksno od enostavnega vprašanja, ali je neka predstava cenovno dostopna, je dovoljkrat ponovljena, je opravila zadostno število gostovanj?
Pravo vprašanje je: kako dostopen je sploh dogodek, ki se utaplja v množici drugih in do katerega ne moremo, ker smo »uro za kulturo« prebili na nekem drugem?