Revizijsko-svetovalna hiša Pricewaterhouse Coopers (PWC) Slovenija, ki svetuje številnim slovenskim podjetjem, tudi tistim v državni lasti, je konec lanskega leta Tuš Holdingu zaračunala za okoli 100.000 evrov storitev, za katere še vedno ni jasno, ali jih je sploh opravila.

Po informacijah, ki nam jih je v zadnjih dneh potrdilo več virov, naj bi pomemben del denarja, ki ga je PWC uradno prejela za poslovno svetovanje, končal na računih dveh podjetij na Hrvaškem in v davčni oazi Belize. Prav sporna plačila v poslu, ki ga je na strani PWC koordiniral Andrej Vizjak, v začetku leta kandidat za finančnega ministra v vladi Alenke Bratušek, so s položaja direktorja Tuš Holdinga novembra lani »odnesla« Matjaža Zadravca. Ta naj bi še nekaj dni po razrešitvi na PWC podpisoval obrazce, ki so PWC omogočali izstavitev računov Tuš Holdingu. To naj bi ujezilo lastnika družbe Mirka Tuša, ki je konec lanskega leta sodelovanje s PWC dokončno prekinil.

Zgodba razkriva nenavadni način delovanja slovenske izpostave ene od štirih vodilnih svetovnih revizijskih hiš, ki v zadnjem času na veliko sodeluje tudi pri sanacijah podjetij, katerih najpomembnejša upnica je NLB. PWC je tako januarja lani s Tuš Holdingom sklenila pogodbo o sodelovanju. Njena uradna naloga je bila pomoč pri poslovnem prestrukturiranju močno zadolžene skupine, ki je junija 2011 z bankami upnicami sklenila sporazum o finančnih zavezah. V skladu z dogovorom bi uslužbenci PWC preučili poslovne procese Tuš Holdinga – tudi na ravni izvršnih direktorjev – in nato predlagali izboljšave. Čeprav je pogodbo v imenu PWC podpisal François Mattelaer, je njeno izvajanje koordiniral Vizjak.

Nakazila tudi v Belize

A kmalu se je izkazalo, da je PWC v posel pripeljala podizvajalca. Šlo je za manjše hrvaško podjetje Apriori Communications. To naj bi bilo zadolženo za pregled trga v regiji in krizno komuniciranje, pri čemer naj bi svetovanje večinoma izvajalo ustno. Za svetovalni dan je PWC zaračunalo 1000 evrov, skupno pa 100.000 evrov. Zakaj je PWC za svoje delo potreboval podizvajalca, ni jasno, še manj, zakaj je globalna svetovalna korporacija, ki ima 180.000 zaposlenih in deluje v 159 državah, za analizo maloprodajnega trga v regiji najela podjetje, ki se po dostopnih podatkih ukvarja zgolj z odnosi z javnostmi. Apriori Communications je sicer za svoje delo od PWC prejelo skupno 100.000 evrov, kar je enako višini njegovih lanskih prihodkov. Po pogodbi naj bi svoje delo za PWC opravljalo kar 100 delovnih dni, skupno torej pet mesecev. Toda po naših zanesljivih informacijah so bili uslužbenci Apriori Communications na Tušu le na nekaj sestankih. Kljub temu da so bili zadolženi za krizno komuniciranje, v tem času pa na primer medijem v Sloveniji niso pošiljali sporočil v imenu družbe.

Toda veriga nakazil se tukaj ne konča. Tudi Apriori Communications, ki je v lasti Danijela Koletića, je namreč najel svojega podizvajalca. Našel ga je v srednjeameriški državi Belize. Gre za javnosti popolnoma neznano podjetje Braun & Getty. To domuje v poštnem nabiralniku na naslovu ene od družb, ki se ukvarjajo z ustanavljanjem podjetij in drugimi »off shore« storitvami. Čeprav o njem na svetovnem spletu ni mogoče najti ničesar, naj bi ga Koletič po naših podatkih v Tušu predstavil kot »strokovno podjetje, ki pozna potrošniški trg«. V imenu podjetja je nastopal hrvaški državljan Ivo Nikšić, sicer lastnik dveh podjetij, ki sta registrirani za prodajo telekomunikacijske opreme in prodajo na veliko. Prav na računu tega podjetja naj bi končal pomemben del plačil, ki jih je PWC nakazal Apriori Communications.

Na PWC že lani seznanjeni s sumi podkupnin

Je PWC torej podizvajalsko verigo najela na zahtevo Zadravca, ki je v zameno revizijski hiši potrjeval račune za poslovno svetovanje? Ali in zakaj je zeleno luč za podizvajalce prižgal Andrej Vizjak? In še: ali drži, da je Zadravec račune PWC potrjeval tudi po razrešitvi, kot trdijo naši viri? To in več drugih vprašanj smo že v torek naslovili na PWC. Zanimalo nas je tudi, zakaj so pri delu za Tuš Holding sploh potrebovali podizvajalca in zakaj je Tuš Holding prekinil sodelovanje z njimi. »Verjamem, da razumete, da zaradi spoštovanja zaupnega odnosa ne moremo komentirati našega dela za stranke,« nam je odgovoril Mattelaer. Po naših zanesljivih informacijah so bili na PWC že lani seznanjeni s sumi, da je šlo pri izplačilih Apriori Communications za podkupnine in da to naročenih del v resnici ni izvedlo. Koletić naj bi jim nato na posebej sklicanem sestanku zatrdil, da ti očitki ne držijo.

Opozoriti velja na še eno podrobnost. Hkrati s PWC je namreč Tuš najel še podjetje, povezano z Vizjakom: Lin & Nil, ki je v lasti njegove soproge Andreje Jernejčič Vizjak. Tudi to se ukvarja s komunikacijskimi storitvami, za zgolj nekaj obiskov pa naj bi Tušu zaračunalo okoli 30.000 evrov. Zakaj je imel Tuš Holding pod Zadravcem na plačilnem seznamu več podjetij iz te panoge, ni mogoče preveriti, saj v družbi na naša vprašanja – tudi o poslu s PWC – niso želeli odgovarjati. »Zaradi zavez o nerazkrivanju poslovnih informacij morebitnih poslovnih odnosov ne moremo komentirati,« so poudarili v Tušu. Za komentar hkratnega najemanja storitev PWC in podjetja v lasti soproge visokega uslužbenca te družbe smo neuspešno zaprosili tudi PWC.