Zato bo vino deklarirano kot namizno vino brez geografskega porekla. Po zakonu mi je prepovedana uporaba besedne zveze Vipavska dolina, ker vino teh sort ne odraža agroekoloških razmer in tradicije Vipavske doline. Po mnenju zakonodajalca to najbolj odražajo tako imenovane priporočene sorte: cabernet sauvignon, merlot in barbera. Definicija teh sort (Uradni list RS, št. 69/2003): »Priporočene sorte so sorte vinske trte, ki v določeni vinorodni enoti zagotavljajo pridelavo deželnih in kakovostnih vin ter predstavljajo gospodarsko osnovo za razvoj vinogradništva in vinarstva v določeni vinorodni enoti.« Smešno? Pravzaprav tragikomično!
Današnji uradni vinski sortiment temelji na zakonu o vinu iz leta 1976. Tedaj je obveljalo zmotno dejstvo, da so do pojava trtne uši konec 19. stoletja v Brdih in na Vipavskem gojili le bele sorte. Zato so po drugi svetovni vojni »strokovnjaki« začeli saditi merlot, barbero, cabernet sauvignon in cabernet franc, nato še modri pinot in nazadnje syrah. Taisti »strokovnjaki« so v sedemdesetih letih pošiljali vinogradnike pred sodišča, ker so sadili sorto zelen.
Dokazov o gojenju rdečih sort na Vipavskem in v Brdih je precej. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 na Vipavskem in Krasu omenja rdeča vina teran, marcevin, pignol, refoško in druga. Matija Vertovec v Vinoreji iz leta 1844 na Vipavskem omenja enajst rdečih vin, med drugimi oberfelder, refošk, bersamin, sladkočrn, pinjol… Bohuslav Skalicky leta 1926 piše: »V dobrih letih daje frankinja tudi 18 odstotkov sladkorja in več, na Vipavskem celo buteljsko vino.« Namesto zaključka torej retorično vprašanje: kdo bo odgovarjal za potvarjanje zgodovine oziroma napačne odločitve?
