Danes se bodo v Zagrebu srečali zunanja ministra Hrvaške in Slovenije Vesna Pusić in Karl Erjavec ter finančna strokovnjaka obeh držav za iskanje rešitev vprašanja Ljubljanske banke v Zagrebu. Srečanje bo namenjeno iskanju rešitev po zapletih, ki so nastali zaradi različnih razlag obeh držav o memorandumu, ki sta ga podpisali marca, in o pismu Banke za mednarodne poravnave. Spor okoli Ljubljanske banke se vleče že leta, v nadaljevanju pa pojasnjujemo nekatere njegove vidike.
Od kod izvira zaplet glede deviznih vlog hrvaških varčevalcev v Ljubljanski banki Zagreb?
Vzemimo primer: Slovenija jamči za vaš denar v banki na ozemlju Slovenije do višine 100.000 evrov. Če gre banka v stečaj, vam denar zagotovi država. Zamislimo si Primorca, ki ima v podružnici mariborske NKBM v Kopru na računu 10.000 evrov. Zdaj pa vzemimo hipotetičen primer, da Slovenija razpade in za te vloge več ne more jamčiti. Kaj se torej zgodi? Prevzame jamstvo država Primorska? Ali pa je za izplačilo denarja odgovorna matična NKBM na Štajerskem, ker gre za pravni odnos med banko in varčevalcem? Enaka dilema je nastala z razpadom SFRJ, ki je jamčila za devizne vloge jugoslovanskih varčevalcev: Slovenija je prevzela jamstva in izplačala denar varčevalcem vseh bank, ki so bile ob osamosvojitvi na njenem ozemlju (teritorialno načelo), ter enako pričakuje od Hrvaške. Ta nasprotno trdi, da gre za odnos banka-varčevalec in da mora denar zagotoviti (Nova) Ljubljanska banka oziroma Slovenija kot njena lastnica. Še dodatna dimenzija problema je ta, da LB Zagreb ni mogla poslovati naprej in da ima sama terjatve do hrvaških podjetij.
Kakšno vlogo pa imajo pogajanja o nasledstvu SFRJ?
Ne glede na to, za katerega od omenjenih pristopov se je odločila katera od petih naslednic (Slovenija, Hrvaška, BiH, Srbija in Makedonija), vprašanje jamstev za devizne vloge med njimi nikoli ni bilo rešeno. Razhajanja so bila tako velika, da v sporazum o nasledstvu iz leta 2001 niso zapisale rešitve, ampak le to, da se pogajanja čim prej začnejo pod pokroviteljstvom baselske Banke za mednarodne poravnave (BIS).
Zakaj se ta pogajanja še niso začela?
Enkrat so že potekala, pred dobrim desetletjem, vendar brez uspeha. Hrvaška tem pogajanjem ni bila preveč naklonjena, tudi BiH ne, potrebno pa je soglasje vseh petih naslednic.
Mar se nista Slovenija in Hrvaška letos z marčevskim memorandumom dogovorili, da pogajanja pod okriljem BIS spet stečejo?
Tako je bilo zapisano. Ko sta zunanja ministra obeh držav pisala BIS, pa sta dobila odgovor, da »prispevek banke v smislu dobrih uslug ne bi prinesel dodane vrednosti k rešitvi teh vprašanj«, da pa bi BIS »z zadovoljstvom nudila prostore za srečanja strank za pričakovana pogajanja«. Hrvaška je odgovor razumela tako, da BIS noče imeti nobene vloge in je vprašanje treba rešiti dvostransko. Slovenija ga razlaga tako, da tudi ponujanje prostorov in logistike zadostuje zahtevi pokroviteljstva.
Če bi do pogajanj pod okriljem BIS prišlo, bi se torej pogajali le Slovenija in Hrvaška?
Ne. Njun spor okoli deviznih vlog hrvaških varčevalcev je res najbolj na očeh, toda pogajati bi se moralo vseh pet naslednic, ker to zahteva nasledstveni sporazum. Mogoče pa je, da bi v tem delu spremenili nasledstveni sporazum.
Zakaj v sporu med Slovenijo in Hrvaško govorimo o prenesenih in neprenesenih deviznih vlogah?
Kot smo omenili na začetku, Hrvaška po razpadu SFRJ ni prevzela jamstev za devizne vloge vseh bank na svojem ozemlju, tudi za LB ne. Vseeno pa je približno dve tretjini varčevalcev LB Zagreb poplačala. To je storila tako, da je prek dveh domačih bank za omejen čas omogočila ljudem, da so terjatve do LB Zagreb prenesli na hrvaško državo, ki je varčevalce izplačala in znesek spremenila v javni dolg. To so prenesene devizne vloge. Gre za 272 milijonov evrov. Hrvaška pravi, da ji je Slovenija prek LB in NLB ta denar dolžna. To je jedro spora. Zato je finančno ministrstvo Privredno banko Zagreb in Zagrebačko banko pooblastilo za izterjatev denarja prek tožb proti LB in NLB na hrvaških sodiščih, ki tečejo dalje.
Mar se nista državi z memorandumom tudi dogovorili, da se ti postopki pred sodišči ustavijo?
Tako je. Vendar si besedilo in naravo memoranduma različno razlagata. Hrvaška bi postopke spravila v mirovanje po svojem zakonu o pravdnem postopku, ki omogoča mirovanje največ dve leti (težko, da bo rešitev dotlej dosežena). Slovenija trdi, da je treba postopke ustaviti na podlagi samega memoranduma in s tem za ves čas iskanja rešitve, tudi če bo to več kot dve leti. Memorandum je po njeni razlagi mednarodna pogodba in zato nad hrvaškimi zakoni. Vendar je hrvaški sodnik v enem od primerov nedavno razsodil, da memorandum ni mednarodna pogodba, in bo postopek nadaljeval.
Hrvaška torej ni izpolnila obljube iz memoranduma, da bo postopke ustavila?
Spet odvisno, koga vprašate. Slovenija trdi, da obljube ni izpolnila Hrvaška. Hrvaška trdi, da je na sodišču ponudila mirovanje postopka v skladu z zakonom o pravdnem postopku, vendar se s tem ni strinjala Slovenija, ker hoče ustavitev na podlagi memoranduma. Ta pa navaja, da bo Slovenija pri predstavnikih LB dosegla strinjanje za ustavitev oziroma mirovanje postopkov.
In če hrvaško sodišče dokončno razsodi v škodo (N)LB in ukaže plačilo?
Minister Erjavec pravi, da razsodba ne bi bila izvršljiva, saj gre za vprašanje, ki se lahko reši le v okviru pogajanj o nasledstvu.
Ves ta zaplet se torej tiče le prenesenih deviznih vlog. Kaj pa je z neprenesenimi deviznimi vlogami?
Te niso predmet sedanjega meddržavnega spora. Gre za devize tretjine varčevalcev LB Zagreb (130.000 jih je), ki jih Hrvaška ni poplačala, ker iz različnih razlogov terjatev niso prenesli nanjo. Ti varčevalci ločeno tožijo Slovenijo in so bili doslej neuspešni. So pa bili na Evropskem sodišču za človekove pravice glede Slovenije uspešni bosanski varčevalci. Slovenija se je zoper razsodbo pritožila. Končna odločitev bo sprejeta prihodnje leto, če Slovenija izgubi, bo to verjetno vplivalo tudi na hrvaške varčevalce LB Zagreb.