Ko je veliki senat potrdil, da je Slovenija njih, njihove družine in še štiriindvajset tisoč drugih izbrisanih diskriminirala na podlagi nacionalne pripadnosti, je bil položaj popolnoma jasen. So žrtve kršitve človekovih pravic, zato jim pripada odškodnina. Delno je odškodnine določilo sodišče, delno je dogovor prepustilo državi in izbrisanim. Ideja je bila, da bi se zdaj, ko ni o izbrisu več nobenih dvomov, dogovorili v skupno korist.

Vendar slovenska politika ne bi bila, kar je, če ne bi zadeve ponovno zakomplicirala. Minilo je leto in pol in še včeraj, ko so v državnem zboru sprejemali zakon o odškodninah izbrisanim, je bilo mogoče od poslancev obeh političnih polov ter ministra za notranje zadeve Gregorja Viranta slišati pripovedi o »špekulantih«, o tem, kdo ne sme dobiti ničesar, ter o tem, kaj so »mislili« v Strasbourgu in kaj so »mislili« v Sloveniji. Kdor razume sodbo, seveda nima o izbrisanih več kaj misliti. Lahko pa malo razmisli o sebi. Zmagovalec dneva je bil poslanec ljudske stranke, ki je rekel, da se je leta 1992 »vse dogajalo na zakonski podlagi«. To, osnovno lekcijo je Slovenija vzela že v devetdesetih. Ustavno sodišče je tedaj ugotovilo, da za izbris ni bilo zakonske podlage in da je ravno v tem bistvo problema.

Mučno je poslušati, kako politiki lovijo ravnotežje med tem, kar se jim zdi, da bo ustrezalo Strasbourgu, in tem, kar se jim zdi, da mislijo volilci. Retorične akrobacije na tej sprhneli vrvi so majave. Dovolj se je vprašati, kdo, vendar, so vsi ti »špekulanti«. So to Bosanci s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki si pred 26. februarjem 1992 in po njem niso urejali statusa? Ali Nemci, Italijani, Sudanci, Kolumbijci s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki si pred 26. februarjem 1992 in po njem niso urejali statusa? Oboji so bili, pravno gledano, ves čas v enakem položaju. Gledano politično-nacionalistično pa seveda ne. Tudi zato je komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks, sosed in tesen sodelavec strasbourških sodnikov, nedavno opozoril, da je treba popraviti krivice vsem izbrisanim in da lahko nova delitev na kategorije izbrisane prizadene še enkrat. Sodišče ni nikoli reklo, da tisti, ki si doslej niso urejali statusa, niso žrtve. Reklo je, da še niso izkoristili vseh pravnih sredstev. Kaj bo rekel minister Virant, ko se bodo čez nekaj let v Strasbourgu znašle nove tožbe tistih, ki bodo vsa pravna sredstva šele izkoristili? Bo ponovil, kar je poudarjal včeraj – da ima doktorat pravnih znanosti in da politične napake prepozna že vnaprej?

Zakaj je tega treba? Javnomnenjsko razpoloženje do izbrisanih je na zgodovinskem vrhu. Od tega, da so bili »agresorji«, do tega, da bi jim polovica ljudi prisodila petdeset evrov ali več odškodnine za mesec izbrisa, je vodila dolga, strma pot, ki ji še ni videti konca. Ljudje so pametnejši, politiki pa ne razumejo, da z odlašanjem pri popravi človekovih pravic sami vse bolj postajajo tisti Drugi. Izbrisani. Če bi prisluhnili sporočilom iz Strasbourga, jim niti ne bi bilo treba naročati raziskav javnega mnenja, s katerimi si »pomagajo« pri odločanju. Človekove pravice niso tema za referendume (s čimer je včeraj zagrozila opozicija). So humus, na katerem iz države zraste Država.