Preden opišemo, kaj so izbrskale Dnevnikove preiskave, naj spomnimo na javno zavezo, ki so jo Fištravec in člani njegove ekipe podpisali ob nastopu funkcij. V njej so se med drugim obvezali, da bodo delovali kar se da pregledno in v interesu javnosti, ki mora izvedeti, kdo in kako posluje ter upravlja javna sredstva in z njimi povezane vire.
»Podpiral bom podjetniške ideje in projekte, ki v mesto prinašajo nova delovna mesta. Ob tem bom spodbujal inovativne ideje posameznikov ali skupin, ki razvijajo drugačne oblike podjetniškega delovanja. Na primer coworking – podjetniško sodelovanje, socialno podjetništvo in zelene tehnologije,« je Andrej Fištravec zapisal v deseti točki svojega predvolilnega programa.
Ko je aprila prevzel županski položaj, se je Fištravec očitno ekspresno lotil udejanjanja svojih obljub v zvezi s projektom coworking (ta pojem opisuje poslovni model, v okviru katerega več posameznikov ali podjetij dela v skupini in uporablja skupne pisarniške prostore).
Posel za podjetje brez referenc
Že 15. maja sta občino zapustili naročilnici, ena vredna 11.820 evrov, na drugi pa je bil zapisan znesek 11.904 evre. Z njima je občina naročila dva elaborata: za coworking center in za podjetniški center. Posel je dodelila mariborskemu podjetju Amevi, ki se, kot izhaja iz podatkov na svetovnem spletu, ukvarja z nepremičninskimi posli. Na strokovnem področju, na katero se nanašata naročena elaborata, pa nima nikakršnih objavljenih referenc.
Amevi je že 27. maja, to je komaj 12 dni po izdani naročilnici, občini poslal računa, ki ju je občina plačala 26. junija. Iz spletne aplikacije Supervizor izhaja, da je bil to prvi denar, ki ga je Amevi kadar koli prejel od javne ustanove, ki mora razkrivati tovrstna izplačila.
Ko smo izvedeli za obstoj elaboratov, smo občino 16. oktobra, torej pred dobrim mesecem dni, zaprosili za vpogled vanju. Izpolnitev naše zahteve smo dočakali šele prejšnji teden. Na naše začudenje smo prejeli dva elaborata z enakim naslovom »Podjetniški 'coworking' center Maribor«, pri čemer je drugi zgolj razširjena različica prvega.
Iz dveh nastali štirje elaborati
Debelejša različica ima približno 60 strani, navedeni viri pa razkrivajo, da so citirana skoraj izključno besedila s svetovnega spleta. Avtorja elaborata sta Gregor Švajger in Matej Moharić. Po razpoložljivih podatkih na spletu sta bila oba študenta prometnega inženirstva, s podjetniškimi coworking centri pa se doslej nista ukvarjala. Je pa Moharić avtor elaborata o kolesarskem prometu v Rogaški Slatini.
Kabinetu župana Fištravca smo minuli torek poslali vrsto vprašanj. Odgovore smo prejeli šele včeraj. Smo pa že konec tedna dočakali telefonski klic z občine. Sporočili so nam, da so »nenadoma« odkrili še dva Amevijeva elaborata. Njun naslov je Podjetniški center Maribor; eden je, podobno kot že pri obeh omenjenih, razširjena in dopolnjena različica drugega. Tudi v tem primeru sta avtorja Moharić in Švajger, tretji pisec je Ivan Blazek. Vsi štirje elaborati nosijo enak datum: maj 2013. Torej tisti mesec, ko jih je naročila občina.
»Amevi je bil izbran na osnovi prejete ponudbe, ki je bila najugodnejša izmed prispelih,« so nam sporočili z občine. »Predvsem smo si želeli izvajalca, ki je že deloval v podobnih okoljih v tujini, in s tem človeka iz prakse, kar se nam je zdela ključna referenca,« so zapisali. Kdo naj bi bil ta človek iz prakse, niso razkrili. Javnega razpisa pa niso objavili, ker je bil znesek naročila pod zakonsko mejo 24.000 evrov.
Identična poglavja in besedila
Prebiranje naknadno »odkritih« besedil razkriva, da premlevajo enako zamisel že videnih elaboratov. Predvidevajo, da naj bi v nekdanji galenski laboratorij Mariborskih lekarn v Tkalskem prehodu umestili podjetniški coworking center. V obeh razširjenih elaboratih je tudi nekaj identičnega besedila, nekatera poglavja se razlikujejo zgolj po naslovu, oba elaborata vsebujeta tudi isto idejno zamisel prostorske ureditve.
Zakaj se vse zapisano ni združilo v enotnem elaboratu, kar bi bilo edino smiselno, ni mogoče razumeti. Še manj je razumljivo, zakaj je občina pri nekem nepremičninskem podjetju naročila tovrstne elaborate in zanje plačala skoraj 200 evrov za posamezno stran besedila. To je bajen honorar za nekoga, ki ni strokovnjak s predmetnega področja in nima nikakršnih referenc, nasploh pa je vprašljiva praktična uporabnost prejetih elaboratov.
Z Moharićem nam je uspelo priti stik in se dogovoriti za sestanek, ki pa ga je tik pred zdajci odpovedal in nas prosil, naj mu vprašanja postavimo po elektronski pošti. To smo tudi storili. Odgovorov nam ni poslal.
Čudna zgodba s coworkingom ima še en zaplet. Konec julija je ekonomist Riko Novak mariborski občini spisal svoj poslovni načrt projekta, ki bi ga za občino izvajal njegov novoustanovljeni zasebni zavod Mariborski podjetniški center Gazela. Med pisnimi viri Novak v svojem načrtu navaja samo Amevijev elaborat Podjetniški »coworking« center Maribor, ki ga je naročila in plačala Mestna občina Maribor.
Novak bi svoj coworking center umestil v prostore v mariborski Grajski ulici, od občine pa bi potreboval 100.000 evrov na leto. Fištravčeva ekipa je zatem v rebalans letošnjega proračuna vnesla novo postavko, ki bi za zagon podjetniškega coworkinga zagotovila 32.600 evrov. A se je njihov načrt izjalovil. Mestni svetniki so namreč na predlog Socialnih demokratov sprejeli amandma, s katerim so to postavko izbrisali iz proračuna.
V županovem kabinetu napovedujejo, da bo projekt coworking pozitivna zgodba. Po njihovih besedah se bodo z usklajenim projektom prijavili za pridobitev kohezijskih sredstev v vrednosti 2,3 milijona evrov. Pri tem naj bi sodelovali z naslednjimi inštitucijami: Univerza v Mariboru, RAZUM, TehnoCenter UM, Univerzitetni inkubator, PIP, CAAP, Zavod Prizma in MRA. Podjetje Amevi in Novakov zavod nista med naštetimi.
