»Sporočilo«, ki je po razkritju »domačijskega« poslovanja v kar petini slovenskih avtošol prejšnji teden prišlo z ministrstva za infrastrukturo in prostor, jasno kaže, da smo še daleč od takšnega razumevanja varnosti na cestah, saj ta ni vrednota niti za tiste, ki bi jim to morala biti že po službeni dolžnosti. In to kljub dejstvu, da gre za področje, na katerem je mogoče pretirano brezbrižnost dobesedno meriti v truplih. Ko je policija objavila, da se po naših cestah vozi na stotine voznikov brez ustreznega znanja in z nezakonitimi dokumenti, ker so si vozniško dovoljenje in potrdilo o tečaju varne vožnje (za hujše kršitelje in voznike začetnike) raje preprosto kupili »pod pultom«, so namreč na ministrstvu pojasnili, da še preučujejo vse pravne podlage, na osnovi katerih se bo nato odločalo o odvzemih vozniških dovoljenj. Česa več od tega na ministrstvu, pod okriljem katerega se s prometno varnostjo ukvarjajo na direktoratu za promet, niso spravili skupaj, čeprav policijsko razkritje pravzaprav niti ni bilo razkritje, pač pa zgolj prva javna predstavitev izsledkov preiskave. Že več kot leto in pol pred tem je bilo namreč znano, da policisti preiskujejo sporno izdajanje prometnih dokumentov, o čemer smo navsezadnje poročali tudi v medijih.

Včerajšnja predstavitev na hitro pripravljenih rešitev, kot jih vidijo na ministrstvu, je bila tako očitno namenjena predvsem umiritvi strasti, saj je bil odziv javnosti na ugotovitve policije in poznejšo nerazumljivo neodzivnost ministrstva precej buren. Povsem neprepričljivo, če ne že groteskno, je bilo tudi zatrjevanje prvega moža direktorata za promet Bojana Žlendra, da so rešitve v zvezi s kopico nevarnih voznikov na cestah že ves čas imeli, vendar z njimi niso želeli ogroziti policijske preiskave. Kaj so počeli doslej in zakaj niso že prej sprožili vsaj postopkov proti voznikom, ki so jih policisti ovadili že pred meseci, ni znal prepričljivo pojasniti. Da so na ministrstvu rešitve sestavili zelo na hitro, poleg tega dokazuje sestanek, na katerem so se le nekaj ur pred njihovo javno predstavitvijo na Žlendrovo pobudo sestali predstavniki nekaterih državnih ustanov, menda pristojnih za to zgodbo. Zato je bolj kot ne kakor na dlani, da je sicer izvrstno podkovan prometni strokovnjak v maniri rojenega birokrata raje kar nekaj mesecev tiščal glavo v pesek, namesto da bi se trudil iskati rešitve, s katerimi bi nadaljnjo vožnjo preprečili voznikom, ki so do vozniškega dovoljenja in drugih dokumentov prišli na nezakonit način.

Kaj na tako odgovornem mestu počne človek, ki bi se mu morali zaradi množice nevarnih voznikov na cestah že zdavnaj prižgati vsi alarmi, bo moral javnosti zdaj pojasniti minister Samo Omerzel kot njegov nadrejeni. Jasno pa je, da bi moral v vsaki od resnih organizacij, v katerih v nasprotju z večino državnih ustanov zaposleni nosijo odgovornost za svoja ravnanja, po hitrem postopku spakirati kovčke.